Zbirka oral oziroma ornih orodij, večinoma ral in plugov, šteje triinpetdeset primerkov; od modelov oral, ki so prišli v etnografski oddelek Kranjskega deželnega muzeja v tridesetih letih 19. stoletja kot odmev razsvetljenstva, do pridobitev iz leta 2006, med katerimi je zadnja industrijski železni okopalnik s primestne kmetije.

V primerjavi z nekaterimi bližnjimi sorodnimi zbirkami (Brno, Zagreb) ljubljanska kolekcija ni tako številna, vendar velja za »najpomembnejšo zadevno zbirko v jugovzhodni Evropi«. Njen temeljni del je nastal kot vzporedni plod raziskave Borisa Orla o ralu na Slovenskem (objavljene 1955, 1961). Pričevalnost zbirke oral poleg povednih inventarnih zapisov dopolnjuje določeno število terenskih risb in bogat fond fotografij. Zbirka, v kateri je vsako oralo edinstveno – najsibo zavoljo roke izdelovalca najsibo zavoljo sledi rabe in morebitnih popravil –, slikovito razkriva dinamiko uporabe. Poleg drugega razkriva kompleksnost oral, priča o veščinah oranja in omogoča premišljanja o pomenih oračev.