V naravnem okolju čebele živijo v gozdu. Tam si poiščejo votla drevesna dupla, skalne razpoke ali zemeljske rove in si v njih zgradijo gnezdo. Ko je človek okusil sladki med, ki ga nabirajo čebele za svojo hrano in razvoj, je začel posegati v življenje čebel, jih spoznavati in gojiti. Začel je čebelariti pri domu, s čimer jim je moral zagotoviti podobne pogoje kot v naravi. Naredil jim je panje iz prirezanih votlih debel ali pa jih je izdolbel sam.

Čebelarstvo so poznali v vseh starih kulturah, tako v starem Egiptu, antični Grčiji in Rimu. V tem obdobju je človek že delal panje iz blata ali gline, bili so valjaste oblike in so se uporabljali v ležečem položaju. Naši slovanski predniki so sprva čebelarili tako, da so jemali med čebelam, ki so imele svoje gnezda v votlih drevesih, nato pa so jih začeli gojiti pri domu v položnih ali pokončnih kladah, odrezanih duplih, ki so imela odprtino za izlet. Panje so kasneje iz debel tudi izdolbli. Nastala so korita, na vrhu zaprta z desko. Take panje so postavljali pod napušče drugih poslopij, pod zasilne strešice ali kar na prosto. Čebelariti so začeli tudi v trugah, podolgovatih, iz desk zbitih panjih, ki jih je bilo lažje seliti s paše na pašo. To spremembo je od 14. stoletja naprej podpiral razvoj žagarstva.

V takih bivališčih so bile čebele izpostavljene vročini, mrazu in dežju, zato so jih začeli postavljati v »posebne hišice za čebele«, čebelnjake, ki jih je prvi omenil in upodobil J. V. Valvasor. Ti so na Kranjskem sčasoma dobili obliko, ki jo poznamo še danes. Panje so čez zimo prenesli na podstrešja ali v druga zavetišča, nazaj v čebelnjake pa spomladi, po navadi na cvetno nedeljo.

V žitorodnih krajih so za čebele pletli bivališča iz žitne slame ali iz šibja. Takim panjem pravimo koši.

Čebelnjaki so se od druge polovice 18. stoletja vedno pogosteje uveljavljali na Kranjskem, na Koroškem in na severozahodu Štajerske. To so bile lesene stavbe z dvokapno streho z dolgim napuščem, ki je panje ščitil pred soncem in dežjem in imel odprto pročelje. Tu so stali panji na policah, zloženi drug na drugem. Ob strani so vodila vrata v prostor za panji. To je slovenska tradicija in posebnost, ki se je množično ohranila vse do danes.

V drugi polovici 18. stoletja so opustili starejše oblike panjev. Iz trug je nastal gorenjski panj, ki so ga opisali znani napredni čebelarji tistega časa, duhovnik P. P. Glavar, prvi učitelj čebelarstva A. Janša in zdravnik ter naravoslovec J. A. Scopoli. V Janševih in Glavarjevih načrtih so predvidene naklade za povečevanje, vendar do množične uporabe teh ni prišlo. V njih so na leto pridelali do 25 kg medu. Merili so v dolžino približno 78 cm, v širino okoli 35 cm, v višino pa do 17 cm.

Kasneje, točneje po letu 1857, se je tega panja oprijelo ime kranjič, kakršno mu je dal prvi trgovec s čebelami pri nas, baron Emil Rothschütz iz Podsmreke pri Višnji Gori.

19. stoletje je korenito spremenilo način čebelarjenja. Čedalje večjemu uveljavljanju sladkorja in uporabi parafina je v začetku 19. stoletja sledilo obdobje nazadovanja, v drugi polovici 19. stoletja pa pod vplivom novih iznajdb in živahne trgovine z živimi čebelami čebelarstvo na naših tleh znova doživlja razcvet.

Velik korak pomeni iznajdba premičnega satnika. Sredi 19. stoletja se na Nemškem uveljavljajo iz voska ulite satnice z osnutki celic na njih, ki so postavljene v okvir satnika.

Premične satnike s satnicami so dajali v novo izumljeno točilo - cetrifugo, kjer se je med odtočilo, v panj pa takoj vrnilo nepoškodovane satnice. Tak način čebelarjenja je splošno v rabi še danes.

Noviteta je bila tudi matična rešetka, režasta priprava, ki omogoča prehod samo čebelam, matici in trotom pa ne, in ločuje plodišče od medišča – prostora, kjer se čebele razmnožujejo, in prostora, ker skladiščijo med.

Tehnološke novosti so tudi k nam prinesle panje s premičnimi satniki. Čeprav so bili še do 2. svetovne vojne v veljavi panji kranjiči, pa so se vzporedno uveljavljali modernizirani panji, ki so jih izdelovali mizarji. Premakljive letvice so vdelali v že obstoječe panje in govorili o tako imenovanih dzierzoniziranih panjih.

20. stoletje je zaznamovalo čebelarjenje z AŽ panji. Ob prelomu stoletja je bilo v rabi več uvoženih sodobnih panjev in njihove domače različice. Ker nobeden od teh ni zadovoljil potreb slovenskih čebelarjev, posebej ne prevoznikov, je za najodmevnejšo inovacijo poskrbel znanilec nove čebelarske dobe Anton Žnideršič (1874-1947), gospodarstvenik in velečebelar iz Ilirske Bistrice. Pri izdelavi panja se je zgledoval po italijanskem čebelarju Albertiju. Izdelal je panj, ki kranjski čebeli v našem okolju omogoča najboljši razvoj in večji donos medu in voska, čebelarjem pa olajša delo v čebelnjaku in pri prevozu na pašo. Upravljanja se od zadaj in je del skladovnice, v njem so sati nameščeni vzdolžno v smeri izletavanja čebel. Sate je mogoče premikati kot liste v knjigi. Ta listovni panj se je hitro uveljavil med slovenskimi čebelarji pod imenom Alberti-Žnideršičev panj ali kratko AŽ panj. Še danes ga uporablja več kot 90 % čebelarjev.

Poleg AŽ panja je v rabi še nakladni panj, kjer se prostornina bivališča lahko prilagaja velikosti čebelje družine in je dostopen z vrha.