Zbirko »Tiskovni urad« tvori 356 fotografij, kupljenih v letih 1946 – 1948 od foto oddelka Tiskovnega urada predsedstva Narodne vlade Slovenije. Veliko večino predstavljajo fotografije, ki so nastale na Tržaškem in Goriškem jeseni 1945, ko meje še niso bile jasno določene in se je o meji med Italijo in Jugoslavijo odločalo na mirovnih pogajanjih v Parizu leta 1946. Študijski odsek pri Pokrajinskem O.N.O.O.(okrajni narodnoosvobodilni odbor) za Slovensko Primorje in Trst iz Trsta je v sodelovanju z Oddelkom za mejna vprašanja v Ljubljani in Ministrstvom za zunanje zadeve v Beogradu pripravljal najrazličnejša dokazila zgodovinskega, etnografskega in kulturnega značaja, s katerimi so želeli dokazati, da v teh krajih živi v večini slovensko prebivalstvo, ki mora priti v okvir jugoslovanske države.

Ustanovljena je bila posebna skupina, ki so jo sestavljali zgodovinar Ludvik Zorzut, referent za arhive in kulturno dediščino pri Študijskem odseku pri O.N.O.O. v Gorici, akademski slikar Lojze Spacal in fotograf Tiskovnega urada Marjan Pfeifer, ki je po vaseh izbirala in fotografirala zanimive motive in jih posredovala za pripravo kulturnega memoranduma zavezniški komisiji in pripravo etnografsko-zgodovinske razstave v Trstu. Etnolog Milko Matičetov je na sestanku glede priprave razstave poudaril, da bi bilo potrebno zbrati »serijo dobrih fotografskih posnetkov starih domačih napisov na hišah, »kolonah«, vodnjakih, mostovih, znamenjih, nagrobnih spomenikih, cerkvah, itd/…/ S temi epigrafskimi spomeniki, ki so neizpodbitne dokumentarične vrednosti bi lahko uspešno podkrepili naše politične argumentacije.« Po Zorzutu je bil glavni namen fotografiranja »dokumentirati naravne in krajevne lepote na Tržaškem in Goriškem v mejah cone A.«

Dokumentacijo o obravnavanem projektu hrani Arhiv Slovenije v Oddelku II, fond AS 1818 Pokrajinskega NOO za Slovensko primorje in Trst. Celoten fotografski arhiv foto oddelka Tiskovnega urada hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Med tem gradivom so tudi negativi, kontaktne kopije in podatki o izbranih fotografijah, ki jih je za razširitev svoje zbirke kupil Etnografski muzej.

Fotografije iz leta 1945 (prvi nakup l. 1946) so nastajale na širšem območju Trsta z okolico, Krasu, v Goriških Brdih in dolini Soče, fotografije kasnejših dveh nakupov (l. 1947 in 1948) pa so poleg že omenjenih krajev nastale še v Ljubljani in njeni okolici, Ziljski dolini, Bohinju, Kranju ter na Bledu.

Tematsko jih lahko razdelimo v 4 večje sklope – stavbarstvo, pokrajina, delo in noša. Velik del fotografij prikazuje stavbno dediščino slovenskih vasi v okolici Trsta in Gorice. Glavni motivi so kamniti portali – »kalone«, kamnite ali lesene stopnice, leseni ganki, kamniti kraški dimniki, značilne kraške kuhinje – »spahnjence«, oboki, vodnjaki, ulice, kraška dvorišča – »borjači«, vaška napajališča – kali,… skratka arhitekturni elementi, ki naj bi bili »tipično« slovenski. Čestokrat je fotografiji dodan še kakšen »romantični element« npr. volovska vprega, voz, otrok pri igri, ženska, ki nosi vodo na glavi,… kar daje včasih vtis »zrežiranosti« posnetka, vse skupaj pa ustvarja ruralni videz teh krajev in tvori nekakšen nasprotni pol mestom, ki so bila tedaj v večini že naseljena z italijanskim prebivalstvom. Na fotografijah so vidne tudi porušene hiše, ki jih je uničil okupator. Po vaseh je fotograf fotografiral še znamenja, pokopališča in cerkve, od katerih je cerkev v Boljuncu pri Trstu ravno tako poškodoval okupator.

Kot del stavbarstva so zanimivi tudi posnetki hiš s parolami, peterokrakimi zvezdami ali jugoslovanskimi zastavami na svojih pročeljih, ki nosijo politično sporočilo zavezniški komisiji in neposredno nagovarjajo gledalca. Na stenah so zapisane zahteve slovenskega prebivalstva za priključitev ozemlja Jugoslaviji, kot npr.: »HOČEMO IN ZAHTEVAMO JUGOSLAVIJO«, »TUKAJ JE JUGOSLAVIJA – HOČEMO TITA«, »TITO – STALIN – CHURCHIL«, »ŽIVELA JUGOSLOVANSKA ARMADA«, »NE POZABIMO HRABRIH BORCEV ZA PRAVICO…«

V zbirki je veliko posnetkov, povezanih z ribolovom. Večinoma gre za posnetke lesenih bark in čolnov ter manjših ribiških pristanišč – portičev v Barkovljah, Devinu in Kontovelu. Prikazano je tudi delo ribičev – čiščenje ribiške mreže. Poleg ribištva je prikazanih kar nekaj hišnih, poljedelskih in drugih etnološko zanimivih opravil, vsa pa so vezana na ruralno slovensko prebivalstvo. Znano je, da so slovenske žene v Trstu na trgu Ponterosso prodajale jajca (jajčarce), mleko (mlekarce), kruh (krušarce) in rože (rožnarce) ter na domovih prale perilo meščanskim družinam. O teh stvareh so že pisali razni avtorji. Fotografije prikazujejo perico, gospodinjo s pinjo za pridelavo masla, tkanje s statvami, kamnoseštvo, oranje z volom, sušenje sena v kopah, podkovanje vola, teritev, ličkanje in ruženje koruze, prejo na kolovrat,… Posnetka žene, ki ruži koruzo in žene, ki prede na kolovrat sta zagotovo služila za predlogo oljnim slikam Kmetica in Predica slikarja Lojzeta Spacala, odprto pa ostaja vprašanje njunega avtorstva. Še vedno ne moremo z gotovostjo odgovoriti, ali je avtor fotografij Pfeifer ali Spacal. V popisnih listih Tiskovnega urada je kot avtor naveden Pfeifer, medtem ko Lara Štrumej v katalogu k razstavi poda možnost, da bi avtor vsaj nekaterih fotografij utegnil biti Spacal.