V članku se ob vprašanju recepcije hrvaške etnografije vojne preverjajo nekatera mesta v mednarodnem dialogu antropoloških in etnoloških disciplin. To "vojno pisanje" je nastajalo v mreži družbenih, epistemoloških in komunikacijskih protislovij in se je nenadoma znašlo v takem položaju, da je zapletene postmodernistične razprave o teoretsko-tekstualnem konstruktu znanstvene empirije, pa tudi interpretativna usklajevanja destabiliziranih položajev znanstvenega subjekta in objekta po zlomu globalnih antropoloških paradigem za hip ustavilo pri zahtevnem empiričnem primeru.