Slovenski etnografski muzej

Poleg instrumentalizacije kulture za namene evropskega povezovanja je osrednji namen megaprojekta EPK spodbujati razvoj terciarnega sektorja in urbane prenove ter revitalizacije mest. Kljub vsem obljubam in velikim načrtom je ostal vtis, da projekt Maribor 2012 za seboj ni pustil ničesar. Pa vendar je po letu 2012 vzniknilo nekaj živahnih samoniklih prizorišč kulturne produkcije.

Prispevek obravnava romarsko pot Camino de Santiago in pripadajoče romarsko središče Santiago de Compostela na severozahodu današnje Španije. Avtorica se osredotoča na zgodovinske spremembe, ki jim je bila ves čas svojega obstoja različno intenzivno podvržena ta romarska pot, in opozarja na proces njenega dediščinjenja v okviru evropske kulturne politike. Slednja je namreč sprožila transformacijo te starodavne rimskokatoliške tradicije v enega od najbolj perspektivnih označevalcev političnega in kulturnega prostora sodobne Evrope.

Nedavno je splošno in strokovno javnost presenetilo odkritje Pavla Medveščka, da je pred nekaj desetletji v Posočju živela prikrita skupnost "starovercev". Štirje etnologi so Medveščkovo gradivo reinterpretirali v luči lastnih ekspertnih znanj in mu tako dali legitimnost etnografskega vira. Primerjava Medveščkovega in starejšega etnološkega gradiva pa pokaže na neko pomembno razliko v reprezentacijah te kulture: medtem ko se v starejšem gradivu kažejo zraščanja heterogenih tradicij in hibridne kulturne oblike, Medvešček poroča o urejenih in zaokroženih kulturnih celotah.

Koncept pametnih vasi je povezan s podeželskimi območji v Evropski uniji in drugod po svetu ter se nanaša na kompleksen preplet okoljskih, družbenih, ekonomskih in sorodnih problematik. Prispevek zato v prvi vrsti poudarja pomembnost večdisciplinarnega pristopa k razumevanju pametnih vasi in še zlasti k njegovi aplikativni rabi. Skozi izbrane lokalne primere pokaže na vrednost različnih perspektiv pri obravnavi razmerij med ljudmi in (naravnim, družbenim, ekonomskim, kulturnim) okoljem.

Prostovoljno delo v okviru društev lahko veliko pripomore k razvoju vključujoče družbe, uravnoteženemu razvoju in prenosu znanj. To so tudi glavna izhodišča Strategije kulturne dediščine 2020-2023, kjer se pri celostnem ohranjanju med drugim poseben pomen namenja vključevanju skupnostnih praks. Članek na primeru delovanja Društva Debela griža s Krasa in vključevanju zasebnika pri upravljanju tamkajšnjega prazgodovinskega gradišča predstavlja razkorak pri implementaciji celostnih pristopov v prakso. Ta se med drugim kaže pri negiranju dosežkov izvedenih v okviru prostovoljnega dela.

Članek govori o Unescovi Konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003 in njenem vplivu na delovanje muzejev. Predstavljene so nekatere muzejske prakse, povezane z nesnovno dediščino, ki so bile prisotne že prej, jih je pa Konvencija še bolj poudarila. Način vključevanja nesnovne dediščine v delovanje muzejev je predstavljen na primeru Slovenskega etnografskega muzeja kot nacionalnega muzeja in Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji.

Avtorica v prispevku predstavi specifično preživljanje prostega časa, tj. pridružitev igralski zasedbi ljubiteljskega gledališča. Na podlagi terenskega dela, opravljenega med različnimi ljubiteljskimi gledališkimi skupinami v Sloveniji, med drugim razjasni: zakaj se posameznik odloči za izbrano obliko prostočasne dejavnosti; kaj od udejstvovanja pričakuje; kaj mu tovrstno sodelovanje pomeni in omogoča.