Matija Murko, slovenski literarni zgodovinar, etnolog, slavist in urednik, je bil rojen 10. februarja 1861 v Drstelji pri Destrniku, umrl je 11. februarja 1952 v Pragi na Češkem.

Velja za enega izmed prvih utemeljiteljev slovenske etnološke misli, saj je v poročilu o Narodopisni razstavi češkoslovanski v Pragi leta 1895 – ta je nanj naredila velik vtis in jo je objavil v Letopisu Slovenske Matice 1896 – pozval rojake, naj začnejo zbirati etnološko gradivo. Poročilo konča z znanim stavkom »Zbirajmo in hranimo torej svoje starine, starobitne in prisvojene, kolikor moremo, ker človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki.«

Bil je docent za slovansko filologijo na Dunaju, redni profesor v Gradcu, Leipzigu in Pragi, kjer je postal tudi častni doktor univerze ter ustanovitelj in predsednik tamkajšnjega Slovanskega inštituta. Prof. dr. Matija Murko je torej služboval v tujini in tam se nahaja tudi večina njegove strokovne zapuščine.

Fotografije, ki se hranijo v dokumentaciji Slovenskega etnografskega muzeja, so tako redke priče o njegovem delu na domačih tleh. Povezane so z raziskavo in kasnejšo izdajo monografije Tragom srpsko-hrvatske narodne epike : putovanja u godinama 1930–1932 v dveh delih, ki jo je leta 1952 izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu. Večino jih je posnel Murkov sin Stanislav, objavljene pa so v II. delu.

Fotografije nam je leta 2010 podaril Matijev vnuk Matija Murko, ki nosi dedovo ime. Gre za 1098 objavljenih in neobjavljenih fotografskih dokumentov o raziskovanju balkanske ljudske epike. Z objavo te dragocene zbirke fotografij na spletnih straneh smo v letu 2011 slavili 150. obletnico njegovega rojstva in tako najširšo javnost seznanili z izjemnim pričevanjem o njegovem strokovnem delu na tem področju.

Donacija gospoda Matije Murka obsega posamezne fotografije in fotografije, nalepljene na albumskih listih, ki pomenijo tudi izjemno pričevanje o življenju na Balkanu v začetku tridesetih let 20. stoletja. Njihova vrednost je tem večja zaradi podatkov, objavljenih v II. delu monografije, in podatkov, pripisanih na hrbtnih straneh fotografij. Še posebej dragoceni so komentarji k fotografijam v albumu, ki so bolj osebne narave in nam pobližje slikajo razmere, kontekst in pomen njihovega nastanka. Murka je zanimala ljudska epika, a poleg zapisovanja pesmi je tudi vestno opisoval okolje, iz katerega izvirajo, zgodovinsko in versko ozadje ter življenjske zgodbe posameznih pevcev in izvajalcev, ki so opisani v prvem delu knjige. Na to potovanje je šel dobro pripravljen in pri raziskovanju uporabljal več med seboj povezanih načinov dokumentiranja: zvočno snemanje s fonografom, ročno zapisovanje in fotografiranje.

Še dve desetletji po koncu raziskave je v svojih Spominih poudarjal: »Pevci so prihajali sami, ker so tekmovali za svojo slavo, toda najbolj je nanje učinkovalo, da smo jih fotografirali in vzorce njihovega petja fonografirali, tako, da so mogli sami sebe poslušati.« (Murko 1951, 229.) Potovanje je potekalo v poletnih mesecih tri leta zapored in je skupaj trajalo več kot osem mesecev. Leta 1930 je Murko v triinpolmesečni raziskavi obiskal del severozahodne Srbije in vzhodno Bosno ter odšel preko Sarajeva še v Dalmacijo in Črno goro, nato pa dalje v Metohijo, »staro Srbijo« (Kosovo) in vzhodni del Novopazarskega sandžaka. Leta 1931 je bil na terenu dva meseca in pol. V tem času je raziskoval pesemsko izročilo v jugozahodni Srbiji, jugovzhodni Bosni in delu južne Dalmacije. Z raziskavami leta 1932 v Dalmaciji, Boki Kotorski in Črni gori je sklenil svoje zelo uspešno terensko delo. S tem je potrdil svoje izjemne sposobnosti za sodelovanje z izvajalci in dober način dela z domačini.

Kot sam pravi, mu je pot do ljudi marsikje odpirala prav fotografija oziroma obljuba, da bodo fotografirani tudi dobili fotografijo. (Murko 1951, 23.) Ob 150. obletnici rojstva Matije Murka, po katerem se imenuje tudi stanovska nagrada za dosežke v etnološki stroki, se nam je zdelo pomembno, da gospoda Matije Murka za dragoceno donacijo fotografij z dedove enkratne raziskave predlagamo za podelitev Murkove listine. Ta mu je bila podeljena 18. novembra 2011.