Slovenski etnografski muzej

Zgodovina nastanka zbirk

Iz zbirke etnografskih predmetov, razstavljenih v Narodnem muzejumed leti 1910 in 1920.

Zametek etnografskega muzeja so pomenile "etnografske" oziroma "narodopisne zbirke" Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ustanovljenega leta 1821.

Etnografski oddelek

Še pred oblikovanjem muzejskih kolekcij zgodovine, statistike, prirodoslovja, tehnologije in fizike so odborniki načrtovali poseben etnografski oddelek po vzoru graškega Joanneuma, ki naj bi obsegal opise in slike narodnih noš in stavb, ljudske pripovedke, pravljice, ženitovanjske pesmi in napeve. Sodobno romantično usmeritev pa je prehitel odmev razsvetljenstva (zanimanje za gospodarsko, za agrikulturno), v obliki predmetov, ki veljajo za najstarejše pridobitve v zbirkah današnjega Slovenskega etnografskega muzeja: modeli voza, pluga in brane iz leta 1833, majhnih modelov "na krainskim navadniga kmetouškiga orodia" iz leta 1835 in modela dvojnega pluga iz leta 1836. Prve noše, "figurinice" z nošami iz Bele krajine, so zabeležene šele leta 1839. Prva najstarejša zbirka, pa je nedvomno kolekcija "etnografskih predmetov" iz Severne Amerike, indijanskih plemen Očipva in Otava, ki jo je leta 1837 daroval misijonar škof Friderik Baraga. Zanjo ga je naprosil predsednik "muzejskega kuratorija" naravoslovec Hohenwart. Njegovo zanimanje za indijanske predmete oz. po njegovem "etnografske predmete divjakov", je bilo nedvomno v duhu evropskih naravoslovnih "kabinetov čudes", katerih pridih je na začetku zaznamoval tudi nastajajoče antropološke, etnološke ali folklorne muzeje.

Sto sedemdeset let

Med zametkom zbirk etnografskega muzeja in današnjim dnem je obdobje sto sedemdesetih let; čas v katerem so se slovenske zbirke povečale na več kot 30.000 predmetov in zunajevropske zbirke na "več kakor 9.500 predmetov". Med njimi izstopajo: zbirka egipčanskih predmetov iz leta 1843, ki jih je muzeju daroval konzul Laurin, zbirka predmetov vzhodnosudanskega plemena Bari, ki jo je leta 1850 poslal v Ljubljano misijonar Ignacij Knoblehar, Codellijeva zbirka iz Toga, Nigerije in Kameruna iz let 1912-1914, zbirka predmetov, "ki jih je med Pigmejci v Centralni Afriki nabral Paul Schebesta, znani etnolog in raziskovalec Pigmejcev" in so jih inventarizirali leta 1941, kitajska zbirka misijonarja Petra Turka iz let 1912 in 1913, indonezijska zbirka Vere in Aleša Beblerja, podarjena leta 1970 in mehiška zbirka Vere in Ignaca Goloba, ki jo je muzej dobil v dar leta 1978. Po temeljitem pregledu zbirk se je pokazalo, da vsebujejo največ predmetov lovskega in drugega orožja, nakita in drugih oblačilnih dodatkov, oblačil in obuval ter mask in glasbil, ki so zbiralce pritegnili še posebej s svojo nenavadnostjo, drugačnostjo, eksotičnostjo. Ti predmeti so zgovorne priče o nekaterih zunajevropskih kulturah in o posameznih segmentih tamkajšnjega vsakdanjega in prazničnega življenja. Kriterij na osnovi katerega so bili zbrani, torej nenavadnost in eksotičnost, pa kaže zlasti odnos zbiralcev do teh kultur.

V istem obdobju so se slovenske zbirke oblikovale malce drugače. Sprva je šlo za zbiranje "narodnega blaga", "narodovih dragotin", "izdelkov duha in roke, ki so nastali v narodu samem". Po pokrajinskem izvoru so bile zbirke večinoma iz nekdanje dežele Kranjske oziroma še ožje, iz Gorenjske in Bele krajine, tematsko pa zlasti tekstilije in ljudska umetnost. Bolj ali manj enaki kriteriji so prevladovali tudi v času leta 1923 ustanovljenega Kraljevega etnografskega muzeja, pri dopolnjevanju zbirateljske dediščine nekdanjega Kranjskega deželnega muzeja Rudolfinum. Zanimivi so bili čim bolj stari predmeti, ki naj bi skupaj z vsemi posebnostmi in značilnostmi dokazovali "starost malega naroda". Pridobljene muzealije povečini niso bile starejše od dveh stoletij. Med pokrajinami sta še vedno prevladovali Gorenjska in Bela krajina in po tematiki tekstil in ljudska umetnost. Glavni kritejij za izbor je bil tipološki, kmečko pa so pojmovali kot konstanto brez upoštevanja socialnega razlikovanja.

Povojno obdobje

Do vsebinskega premika je prišlo šele v prvih desetletjih po 2. svetovni vojni. Ambicije, da naj bi muzej predstavljal popolno podobo "ljudskega življenja na našem podeželju" in opredelitev etnologije kot vede, ki zbira in preučuje " raznovrstno gradivo iz slovenskega ljudskega življenja" oziroma kot znanosti "o kulturnih tvorbah slovenskega ljudstva in zakonih njihovega razvoja", so bile vodilo monumentalnega zbirateljskega dela tako imenovanih Orlovih terenskih ekip. Posledica raziskovanja, zbiranja in dokumentiranja kulturnih sestavin v okviru uveljavljene delitve na materialno, socialno in duhovno kulturo je bila naposled tematska in krajevna raznolikost zbirk. V njih so se v večjem številu pojavili: orna orodja, drugo poljedelsko orodje, naprave in stroji za čiščenje in predelavo pridelkov, orodja za lov in ribolov, vprega, prometna sredstva, pohištvo, gospodinjski predmeti in naprave, orodja domačih obrtnikov, izdelki domačih obrti... Predmeti so poleg Gorenjske in Bele krijine izvirali iz ljubljanske okolice, Dolenjske, Primorske, Notranjske, Štajerske in Koroške.

V naslednjih desetletjih so postale zbirke še bolj raznolike; tako tematsko in krajevno kot socialno. Na raziskovalno, zbirateljsko in razstavno delo vedno večjega števila muzejskih kustosov je imelo še posebej pomemben vpliv uveljavljanje sodobnih teoretičnih pogledov - odmik od študija razvoja kulturnih sestavin k obravnavi njihovih nosilcev oziroma odnosa do kulturnih sestavin. V središče zanimanja je bil v muzeju postavljen "človek kot nosilec kulture, vpeljan s konceptom način življenja kot razmerjem med človekom in njegovim kulturnim in naravnim okoljem, kakor se kaže v vsakdanjih rutinah". Etnologija je bila opredeljena kot "specializirana disciplina historiografskega značaja, ki se posveča raziskovanju vsakdanjih, običajnih, tipičnih kulturnih oblik in vsebine vsakdanjega življenja tistih družbenih slojev in skupin, ki dajejo neki etnični skupini ali nacionalni enoti njen specifičen značaj". V zbirkah so se kot odsev te opredelitve v manjšem številu pojavili predmeti, ki pričajo o vsakdanjiku pripadnikov posameznih poklicnih skupin (na primer gozdnih in žagarskih delavcev) in drugih družbenih slojev (na primer meščanov). Kljub deklarativni širitvi so glavnina muzejskega tezavra ostajale zbirke iz vsakdanjega in prazničnega življenja kmečkega prebivalstva.

Danes

Predmeti v teh zbirkah, nekdanji "dokazi ljudske ustvarjalnosti" in "inventar narodnega zaklada", so večinoma še vedno enaki. Drugačen pa je današnji pogled nanje. Postali so zlasti večpomenski nosilci informacij: materialne priče o vsakdanjiku in prazniku kmečkega prebivalstva in zgodbonosci o ustvarjalnosti, inventivnosti, znanjih, modrostih, idealih lepote, sožitju z naravo...

Karikatura terenske ekipe Etnografskega muzeja v Kobaridu iz leta 1951, ki jo je narisal Ivan Romih.Predmeti severnoamariških indijancev iz Baragove zbirke. Predmeti severnoamariških indijancev iz Baragove zbirke. Utrinek iz stalne postavitve Etnografskega muzeja na Prešernovi. Dvorana slovenske ljudske umetnosti (zgoraj slike na steklu in panjske končnice, spodaj dve poslikani skrinji).Utrinek iz stalne postavitve Etnografskega muzeja na Prešernovi. Dvorana slovenske ljudske umetnosti (zgoraj ljudska keramična plastika iz ribniške okolice, spodaj velikonočne pisanice iz Bele Krajne, Julijske krajine, Benečije in Prekmurja).Plakat za razstavo etnografskih zbirk iz Afrike, Amerike in Azije.Muzejski delavci ob 60. letnici muzeja.Utrinek iz stalne postavitve Etnografskega muzeja na Prešernovi. Vitrina z notranjo opremo doma.