Teorije zarote so dolgo časa preučevali kot del političnega diskurza in kot sredstvo politične manipulacije ter v okviru politične historiografije prepoznavali kot popačene in alternativne konstrukte. Šele od konca prejšnjega stoletja prihajajo v središče zanimanja humanističnih in družboslovnih ved. Sočasno se je tudi način transmisije teorij zarote spremenil: iz okolij ustnega in lokalnega prenosa so s splošno uporabo spleta prišle na globalni trg izmenjave informacij. Sodobni načini komunikacije in komunikacijski ekosistemi omogočajo alternativnim in drugačnim razlagam sveta večjo vidnost kot kadarkoli prej. Za razliko od množičnih medijev, kjer poteka izmenjava informacij od enega k mnogim, se v času interneta teorije zarote izmenjujejo kot katerekoli informacije po modelu od mnogih k mnogim V prispevku se obravnava metodološki aparat preučevanja teorij zarote na spletu. Obenem prispevek ponuja več metodoloških poti za primer, ko niso na voljo računalniški programi, ki omogočajo množično obdelavo podatkov z namenom kvantitativne analize. Le-te izhajajo iz metodologij digitalne etnografije, analize uporabniških poti in SNA metod, ter se lahko uspešno združujejo z uveljavljenimi kvalitativnimi metodami.