V zadnjih desetletjih je antropologija že večkrat revidirala in evalvirala kode poti do svoje vednosti in poiskala nove možnosti rab etnografskih izkušenj. V prispevku se bolj kot skozi dosedanja  preizpraševanja etnografske raziskovalne metode sprehajam skozi svoja vprašanja o načinu antropološkega dela. Dotaknem se interpretativne metode, vprašanja empatije, premikanja med konceptoma terena in doma, dilem zapisovanja etnografske izkušnje in nazadnje etičnih pomislekov, za katere ugotovim, da niso nujno zaviralni trenutki, temveč vzpodbuda za vprašanje, kako razumeti in kako to ubesediti.