Pokrito ali odkrito: pokrivala iz zbirke SEM
Spletna razstava z naslovom Pokrito ali odkrito prinaša možnost seznanjanja z večjim številom izbranih pokrival, ki jih hrani SEM, niso pa trajno dostopni očem javnosti.
Pokrivala iz zbirke SEM so obiskovalcem v manjšem številu predstavljene na stalni razstavi Med naravo in kulturo (2006), kjer ilustrirajo osnovno tipologijo in mnoge pomene tega kulturnega elementa. V kontekstu z drugovrstnimi predmeti nagovarjajo širše teme na tej isti razstavi, a tudi nekaterih drugih stalnih in občasnih razstav SEM.
Oblika, ki veča javno dostopnost muzejskih zbirk in hkrati poglablja predstavljene vsebine na razstavah, je prav spletna razstava pred vami. Seveda ni tako obsežna kot tiskana oblika, ki kataloško in študijsko obdela prav vse enote iz zbirke v času natisa (gl. Pokrivala: Zbirka SEM, 2004). Prinaša pa ilustrativen in širši izbor pokrival iz zbirke SEM, dopolnjen s podatki in kratkimi besedili. Z njimi so predstavljena pokrivala po osnovni tipologiji, načinih izdelave in krašenja, prav tako po načinih rabe oz. pomenih, ki se tvorijo skozi izbiro in rabo, hrambo in spomin.
Pokrivala vedno znova in znova
Glavne skupine pokrival
Zbirka pokrival SEM šteje prek 1.700 enot; začetki njenega zbiranja sodijo v čas Kranjskega deželnega muzeja (gl. spletno razstavo Najstarejše zbirke SEM - Kranjski deželni muzej in njegove tekstilne zbirke). Skladno s spremenjenimi zbiralnimi kriteriji se je zbirka skozi čas dopolnjevala in podatkovno krepila. S tem je pridobila večje pričevalne potenciale kot druge zbirke, pa naj gre za različna zgodovinska obdobja ali sodobnost, vsakdanje ali praznične priložnosti, delovne ali prostočasne dejavnosti, redno rabo ali občasno dopolnilo siceršnje gologlavosti, dragocene in redke primerke sofisticirane izdelave ali množične izdelke z majhno cenovno vrednostjo.
Po osnovni obliki in načinu nameščanja na glavi se pokrivala ločijo v: ploske oz. nekrojene oblike pokrival (peče in rute) in krojene oz. bolj ali manj utrjene oblike pokrival (avbe; klobuke in kape/čepice). Skupine pokrival smo dopolnili še s tistim delom naglavnega okrasa iz zbirke, ki nadomešča pokrivala v njihovi označevalni funkciji (parte, šaplje, krone in venčke).
Nekrojena pokrivala
Oblikovno enostavno pokrivalo, zgolj plosko urezano iz take ali drugačne tkanine, sodi med najstarejše in najsplošneje razširjeno pokrivalo moških in žensk v številnih kulturah, tudi kot del tradicionalnega oblačilnega videza nekaterih poklicnih, etničnih in religioznih identitet. Čeprav mu je vsak čas in vsako okolje dodalo oblikovne in pomenske posebnosti, se je v osnovni obliki ohranilo do danes. Blago različnih materialov in velikosti je urezano v kvadrat, pravokotnik ali trikotnik, nato pa se na različne načine polaga, guba, ovija ali zavezuje na glavo. Pokriva teme, lase in vrat, obraz pušča v celoti ali deloma odkrit. S tem varuje glavo pred vremenskimi razmerami in jo zakriva skladno z družbenimi merili primernosti oz. spodobnosti. A je obenem lahko tudi okras in prestiž.
Od nekrojenih pokrival so se v naši zbirki ohranile številne ženske belo vezene peče iz 19. in 20. stol. in raznovrstne pisane rute, ki so nadomestile starejše peče po sredini 19. stol.
Krojene in utrjene oblike pokrival
Za razloček od ploskih oz. nekrojenih pokrival, pri katerih je iz urezanega kosa tkanine dosežena želena oblika šele s polaganjem, zvijanjem, gubanjem in zavezovanjem na glavi, je oblika pokrival iz druge skupine vsaj v enem delu utrjena. Ta pokrivala so sestavljena vsaj iz dveh delov. Na glavo se zavezujejo, spenjajo ali – če gre za trdne “samostoječe” oblike – polagajo. Vsaka od teh skupin ima svoj oblikovni in pomenski razvoj, čeprav so se v istih kulturnih okoljih pojavljale kot vzporedne ali celo dopolnjujoče se oblike. V to skupino pokrival uvrščamo avbe in avbam podobna pokrivala, čepice oz. kape in klobuke.
Naglavni okras namesto pokrivala
Tako ali drugačno krašenje glav – s pokrivali ali drugim okrasjem – je pogosta in priljubljena sestavina v različnih časih in družbenih okoljih. Krašenje s cvetjem in materiali, ki so po obliki, velikosti, barvitosti, dragocenosti … presegali vsakdanjik, označuje slavnostne okoliščine in ljudi s poudarjeno vlogo v njih, pa naj gre za koledarske praznike, mejnike življenjskega kroga ali praznike lokalnega značaja.
Od zamisli do izdelka
Izbrani materiali in način izdelave neposredno vplivajo na obliko in končno podobo izdelka; znanje in spretnost sta odločilni pri osnovnem kroju, pa tudi pri izvedbi funkcionalnih in krasilnih elementov oblačila. Način prodaje je pri širjenju izdelkov pomemben, saj bistveno vpliva na dostopnost in možnost izbire.
Izdelovanje
Osnovna tvoriva za pokrivala so lahko domače ali obrtniške izdelave (npr. laneno platna, sukna, polsti, slama itd.), velika večina pokrival iz naše zbirke pa vendarle temelji na uporabi obrtniško in industrijsko izdelanih tekstilij (lanena in bombažna platna, svile, sukna in polsti, til, strojne čipke …), oblikovanih v pokrivalo z različnimi tehnikami šivanja, pletenja, modeliranja ….
Glede na način izdelovanja in izdelovalca so možnosti različne: od lastne izdelave do izdelave po naročilu (unikatna obrtniška izdelava) in serijske izdelave (maloserijski ali množični izdelki standardnih mer in oblik, ki jih ponujata obrt in industrija).
Krašenje
Dodajanje estetske vrednosti uporabnim predmetom je treba razumeti ne le z vidika potrebe po lepem, temveč še bolj z vidika učinka, ki odseva v ceni in ugledu, ki ga prinaša. Krašeni predmeti so zato tudi po namenu uporabe nevsakdanji in so v določenem smislu prestižni.
Krasilne tehnike in namestitev
Med krasilnimi tehnikami, prevladujočih na pokrivalih, izpostavljamo gubanje, vezenje, pletenje in kvačkanje, okrasne vstavke, obrobke in naborke, aplikacije in ročno modeliranje … Te krasilne tehnike dopolnjujejo izgled in vtis (širino, višino) pokrivala, ki ga dobi že z osnovno obliko. Različne skupine pokrival imajo okrašeni in prestižni del nameščen na različne dele – tiste, ki naj pritegnejo pogled in presojo opazovalca: pogled od spredaj, s strani, od zadaj …
Krasilni deli in dopolnila
Nekatere vrste okrasja pokrival so samostojni dodatki, ki so se lahko pritrdili ali prešili iz starega na novo pokrivalo. So trajnejši in dragocenejši okras in so se tako ohranili dlje kot sama pokrivala; lahko so bili predmet darovanja, plačila, dedovanja ali spominskega hranjenja. Na tak način so tudi dopolnili naše zbirke. Mednje sodijo vezeni čelniki za avbe in zavijače, okrasne vrvice, zaponke in okrasne igle za klobuke, trakovi in pentlje, umetne cvetlice, peresa itd.
Tehnike, kompozicija in motivika krašenja so odvisni od vrste predmetov, na katerih so izvedeni. V enostavnih oblikah so – tako kot pri izdelovalcih – lahko nastajali v lastnih okvirih, večina pa je vendarle presegla veščine in znanje domače izdelave. Zahtevnejše tehnike so zahtevale roke specializiranih poklicnih vezilj, šivilj, čipkaric in drugih obrtnikov. Dragocenejše ali redko tvorivo okrasja pa je že v osnovi znanilec večje vrednosti, saj je dostopno le premožnejšim.
Od izbire do rabe in pomenov
Izbira lastnega pokrivalu je le do neke mere prepuščena posamezniku, ki je del kompleksne družbe. Namembnost pokrival je večplastna - nad temeljno funkcijo zaščite se plastijo druge, bolj navzven komunikativne funkcije, ki opredeljujejo razmerje med nosilcem in njegovo okolico. Izbira zato praviloma sledi družbeno pripisanim pomenom, način rabe pa le-te ohranja žive.
