Slovenski etnografski muzej

Rute

Načini zavezovanja

Čeprav je veljala ruta najpogosteje za samostojno pokrivalo, pa je bila na nekaterih območjih priljubljena tudi raba z drugimi pokrivali, npr. skupaj s pražnjim klobučkom, delovnim slamnikom, celo avbo.

Kvadratna oblika in razporeditev vzorcev je narekovala trikotni pregib rute pred nameščanjem na glavi, tako kot pri pečah. Nekatere vezave peč so se prenesle tudi na vezavo naglavnih rut, za druge je bilo to nemogoče zaradi manjših dimenzij rut. V glavnem gre za dva osnovna načina zavezovanja: trikotno preganjena ruta je položena na glavo in nato zavezana pod brado ali na tilniku (pod ali nad spuščenim vogalom). Podolgovate šerpe so se zavezovale ob strani obraza.

Vsakdanja vezava delovne rute, Vrh pri Trebelnem, 1951 / Dokumentacija SEM (foto M. Matičetov). Vsakdanja vezava delovne rute (na uršo), Artiža vas na Dolenjskem, 1950 / Dokumentacija SEM (foto B. Orel). Zavezovanje rut pri starejših vaščankah, Čežarji na Primorskem, 1949 / Dokumentacija SEM (foto M. Matičetov). Ruta ob žetvi, zavezana na šipco, dodatno senco omogočajo olistane vejice, Viševek na Notranjskem, 1962 / Dokumentacija SEM (foto M. Makarovič). Polaganje rute ob poletni vročini, Barbane v Goriških Brdih, sredi 20. stol. / Dokumentacija SEM (foto B. Orel). Zavezovanje rute ob poletni vročini,  Ivanjše na Dolenjskem, 1956 / Dokumentacija SEM (foto F. Šarf). Zavezovanje rute starejše kmetice, Metlika, 1926 / Dokumentacija SEM (foto: S. Šantel). Zavezovanje rute oz. male peče za v cerkev, Dokležovje v Prekmurju, 1959 / Dokumentacija SEM (foto M. Jagodic).