V muzejski zbirki hranimo več sto peč z različnih delov slovenskega ozemlja. Večinoma gre za pražnje belo vezene peče iz 19. in 1. pol. 20. stoletja, torej iz časa krasilnega razcveta kmečkih peč in njihovih pomenskih sprememb iz pražnje sestavine v element kostumiranja. Niso pa se ohranile lanene in bombažne peče brez vezeninskega in čipkastega okrasja, ki so praviloma rabile delu in vsakdanjim opravilom.

Po formalnih značilnostih jih ne moremo zamejiti v skupine s krajevnimi ali pokrajinskimi tipikami. V splošnem pa velja, da so peče alpskega in sredozemskega oblačilnega območja večje (od 75 do 150 cm v kvadrat), razen ponekod na Štajerskem in na Primorskem.  Manjše peče (50 do 75 cm v kvadrat).so prevladovale na panonskem oblačilnem območju – na vzhodnem Štajerskem, v Prekmurju in Beli krajini, razen v okolici Metlike in Gribelj. Za vse peče je skupna razporeditev vezeninskega okrasja na izpostavljenem vogalu, ki pada po hrbtu navzdol; na tem mestu je tudi gubanje obrobne čipke najgostejše.

Danes jezikovno splošno ustaljeni izraz peča, ki je bil sicer v rabi na Gorenjskem in Dolenjskem, naj bi bil izpeljanka iz italijanskega izraza pezzo, pezza oziroma latinskega petia, nekatere lokalne izraze za pečo bi lahko povezali z nemškimi izrazi Hader (ádra, ádrca (Štajersko), ódra, ódrca (Podjunska dolina)) in Hauptuch, Kopftuch, áptah (Gorenjska, okolica Ljubljane), uaptoh, uautoh (Bloke), vavtaš'nca (Brkini). Evidentirani so bili še nekateri krajevni izrazi: bahl (Horjul z okolico), fačóu (Primorsko), glávnik (tržaška okolica), platníca, pleteníca (ribniški okraj), prtíček (Kostelska dolina), róbec (Štajersko, Prekmurje), tjehl (Prekmurje, Štajersko), túlenge (Velike Lašče in okolica).

Načini zavezovanja