Rute
V zbirki SEM se je ohranilo več sto rut iz 19. in 20. stoletja, ki imajo evidentirano večinoma naglavno, lahko pa tudi ovratno ali ramensko funkcijo.
Po materialu gre za skupine volnenih, svilenih ali bombažnih rut, vzorčenje pa je lahko tkano ali tiskano. Večina naglavnih rut ima gladko zarobljene stranice ali kratke resice. Kvadratne rute imajo skoraj po pravilu na vseh štirih stranicah bordurno progo. V prvi polovici 20. stoletja se običajni kvadratni obliki rute pridruži za praznike še šalu podobna ruta (šerpa) iz svile, volne, tila ali čipk, ki pa ni splošno razširjena. Poleg kvadratnih in podolgovatih rut so se ohranile tudi trikotno urezane žametne ali čipkaste rute.
V zvezi z rutami je bilo evidentiranih veliko lokalnih imen, med katerimi je nekaj izpeljank iz nemških in italijanskih izrazov za naglavno ruto oz. naglavni robec. Tako je na Gorenjskem in Dolenjskem najbolj v rabi splošen izraz ruta, na Primorskem pa razne izpeljanke iz italijanske besede fazzoletto, kot je fecou na Cerkljanskem, f'cu v Trenti, fácou v Vipavski dolini, na Kobariškem in v Brkinih fačou. Izraze fceu ali fcou, fačou in fecu najdemo ponekod na Štajerskem, tako v Zadrečki kot tudi v Savinjski dolini in v Slovenskih goricah. V šentjernejski okolici uporabljajo tudi izraz facenetl. V Prekmurju pravijo ruti roubec, prav tako na vzhodnem Štajerskem, kjer ji sicer pravijo tudi tjehl (iz nem. Tuch, Tüchel). Adrca, hadrca jo imenujejo v Rožu, odrca, odra, hadrca v Podjuni, canetl v Zilji.
