Slovenski etnografski muzej

Prepleti medsebojnih odnosov lokalnega prebivalstva, ljudi na poti in mednarodnih prostovoljcev v Bihaću, obmejnem mestu Bosne in Hercegovine, so vzpostavili rasizirane medsebojne odnose. Dvomesečno etnografsko raziskovanje je pokazalo neenaka razmerja moči, utemeljena na rasnih razlikah, s tem pa odprlo vprašanje prevladujočih raziskovalnih paradigem Balkana. Slednje velikokrat ne morejo pojasniti ali razložiti izkušenj vseh tistih, ki prebivajo ali pa se zgolj začasno premikajo skozi Bihać.

Reja koz je bila pomembna gospodarska dejavnost in osnovni vir preživetja prebivalcev Posočja v Julijskih Alpah. Tam je bilo sicer največ kravjih planin, a koze so bile večinoma v trentarskem in bovškem visokogorju, kjer so strmi in kamniti gorski pašniki primerni samo za pašo koz in tu se jih je v preteklosti paslo več tisoč. Tu se je oblikovala danes še edina ohranjena avtohtona pasma koz – drežniška koza. Kozjerejo so stalno spremljale zakonske omejitve, kar je vplivalo na praznjenje gorskih vasi in spreminjanje okolja.

Članek temelji na redkem arhivskem gradivu, ki ga hranijo v Ruskem državnem arhivu književnosti in umetnosti (RGALI, Moskva). Opira se na terensko narodopisno gradivo I. I. Sreznjevskega, zbrano v času njegovega znanstvenega potovanja na Slovenskem leta 1841.

Članek se posveti fenomenu medčasja, torej vmesnega oziroma liminalnega časa, v katerem se siceršnja temporalnost preobrazi v nekaj novega, kvalitativno drugačnega. Avtor najprej predstavi, kako so se razumevanju medčasja med pandemijo covida-19 posvetili antropologinje in antropologi, nato pa opiše spominjanje in spreminjanje posameznika, ki je zaradi bolezni obtičal v dolgotrajni izolaciji.

Članek se z vpogledom v medijske objave in s pregledom različnih strokovnih objav ukvarja z izgorelostjo na delovnem mestu, predvsem z opredelitvami pojava in temami, ki so bile najpogosteje deležne raziskovalne pozornosti. Prikaže, da je izgorelost tudi na Slovenskem medikalizirana in da strokovna prizadevanja po sistemskih ukrepih za preprečevanje oziroma soočanje z izgorelostjo stremijo po stanju v razvitih severnoevropskih socialnih državah. Izpostavlja vidike izgorelosti, ki kličejo po njenih etnoloških oziroma (kulturno)antropoloških obravnavah, in predstavlja njihova izhodišča.

Materinjenje kljub svoji neločljivi vpletenosti v širše družbene procese razkriva vsakdanje odločitve in konkretne prakse posameznic in njihovih družin. Avtorico zanima ali in na kakšen način je čas lahko spolno zaznamovana kategorija v kontekstu materinjenja in družinskega življenja pri družinah, ki svoje otroke šolajo na domu. Z etnografskimi primeri pokaže, kako se individualne odločitve tovrstnih staršev oz.

Članek poskuša bralstvu predočiti ontološke osnove tradicionalnega kitajskega dojemanja časa, ki ni linearno, temveč ciklično in hkrati tesno povezano s človeškim izkustvom. Medtem ko je dinamika linearnosti v vsakem trenutku svojega obstoja edinstvena, se ciklični potek časa vsakič ko doseže svoj skrajni pol, vrne na svoj izvor. Zato vesoljstvo ni bilo ustvarjeno samo enkrat; neprestano se na novo ustvarja in hkrati izgineva v vsakem trenutku svojega bivanja.