Članek se posveti fenomenu medčasja, torej vmesnega oziroma liminalnega časa, v katerem se siceršnja temporalnost preobrazi v nekaj novega, kvalitativno drugačnega. Avtor najprej predstavi, kako so se razumevanju medčasja med pandemijo covida-19 posvetili antropologinje in antropologi, nato pa opiše spominjanje in spreminjanje posameznika, ki je zaradi bolezni obtičal v dolgotrajni izolaciji. Skozi njegovo izkušnjo skuša pojasniti, kakšen človek nastaja v medčasju in kako lahko analiza posameznikove specifične situacije pripomore k razumevanju globalnega in lokalnega dogajanja in dojemanja časa v krizah.