Slovenski etnografski muzej

Hrana in praznovanja : meso in mesne jedi v prazničnih jedilnih obrokih na Slovenskem

Članek v pdf obliki 
Prenesi pdf datoteko (201.34 KB)
Mesne jedi so bile pomembna sestavina prazničnih jedilnih obrokov zlasti za koledarske praznike, ker so ločevale praznik od vsakdanjika in simbolizirale izobilje. Prehrana večine prebivalstva na Slovenskem je bila v preteklosti namreč pomanjkljiva in enolična. Praznovanje največjih zimskih koledarskih praznikov: božiča, silvestrovega, novega leta in pusta je bilo povezano z uživanjem mesnih jedi pripravljenih iz sveže svinjine ali mesnih izdelkov - kolin, ki so nadomestile uživanje močno zabeljenih jedi in jedi pripravljenih z dodatkom suhega, dimljenega svinjskega mesa. Zato so prašiča pogosto klali prav v predbožičnem času. Koline so še danes na slovenskem podeželju največji domači praznik vsega leta. Zahtevajo mnogo priprav in dela vseh domačih, v preteklosti so bili na ta dan otroci celo oproščeni pouka. Udeležijo se jih sosedje in sorodniki, ponekod je bilo v navadi, da se jih je udeležila vsa vas. Pred drugo svetovno vojno je bilo razširjeno prepričanje, da je za vsak praznik določen kos svinjskega mesa. Gospodinja na slovenskem podeželju je morala na debeli četrtek skuhati pol glave, na pustni večer drugo polovico, o veliki noči pleče in gnjat, o binkoštih "zajca" (del prsnice, reber in potrebušine) ali pleče in tako naprej še za vse druge koledarske praznike. Krače so bile v navadi za mlatiče. Za praznike so meso največkrat pekli. Poleg mesnih juh - goveje, svinjske ali kurje so pogosto praznične jedilne obroke sestavljale različne pečenke, npr. svinjska, mrežna, pljučna ali telečja. Pečenje mesa v kosu je zahtevnejši in dražji način priprave, saj se sokovi iz mesa izcedijo in na ta način izgubijo, medtem ko se pri kuhanju ohranijo in lahko uporabijo za okusno juho. Še zahtevnejši in dražji način priprave mesa je cvrtje paniranih mesnih kosov, npr. zrezkov ali kosov perutnine, zato so ga v večini slovenskih družin pred 2. svetovno vojno le redko izvajali, bolj značilno je bilo za meščansko kuhinjo. Ker mnogih mesnih jedi v večini družin na Slovenskem niso uživali ob delavnikih, so bile še posebej priljubljene in zaželene ob praznikih. Mesne jedi so tako po svojem položaju kot načinu priprave zavzemale v prazničnih jedilnih obrokih osrednje mesto. Poleg sladkih močnatih jedi, npr. potic, šarkljev in štrukljev, so označevale praznično prehrano in jo ločevale od vsakdanje. Simbolizirale so izobilje in bogastvo, ki so si ju v družinskih skupnostih želeli ob praznikih.
Deli