Po avtobiografskih zapisih Rajka Ložarja, medvojnega upravnika Etnografskega muzeja v Ljubljani, po stroki arheologa, umetnostnega zgodovinarja, etnologa in literarnega kritika, pred 2. svetovno vojno pomembnega kulturnega delavca, je predstavljeno obdobje njegovega vodenja muzeja. Ložar v zapiskih osvetljuje zametke etnografskih zbirk v Narodnem muzeju, delo prvega upravnika Nika Zupaniča in sodelavcev, ki so v težavnih vojnih razmerah v muzeju delovala potem, ko je Zupanič postal univerzitetni profesor in je na mesto upravnika prisel Ložar, ki je bil do tedaj dvanajst let kustos v Narodnem muzeju. Poleg zbiranja predmetov na terenu, odkupa in prevzema posameznih zbirk je bilo glavno delo usmerjeno v izdajo Narodopisja Slovencev, urejanje revije Etnolog in sodelovanje pri projektu Obnova slovenske vasi. Rajko Ložar se je bil leta 1945 prisiljen umakniti v begunstvo.