Članek govori o uporabi avto/biografske metode v slovenski etnologiji in pri tem izpostavlja tiste avtorje, ki zbirajo in analizirajo življenjske zgodbe tako, da so vsebine teh zgodb predmet raziskave in ne samo raziskovalna metoda. To pomeni, da življenjepisno gradivo obravnavajo kot primarni vir, drugo literaturo pa v podporo temu gradivu. Ob tem se pokaže, da o liniji razvoja ali načrtnem institucionalnem zbiranju in raziskovanju življenjskih zgodb v slovenski etnologiji ne moremo govoriti, saj so bile razen v navedenih primerih uporabljene kot sekundarni in ne kot primarni vir.