V antični Grčiji poznano glasbilo pod imenom syrinx ali panova piščal sodi med najstarejša glasbila sploh.

Sestavlja jih v vrsto zložen niz različno dolgih in zato različno uglašenih cevk. Na naših tleh so se razvijale predvsem trstene panove piščali, največkrat imenovane trstenke, ponekod pa še dudle, orgeljce, piskulice, pišole, toplarce…. Med seboj trdno povezanih cevk pri trstenkah je od 5 do 47. Slovenske trstenke (tipa V) so tako po uglasitvi kot po obliki enkraten inštrument v svetu: nanje se da s hkratnim pihanjem v sosednji cevki igrati tudi dvoglasno, saj sta levi in desni krak glasbila uglašena različno.

V preteklosti so trstenke prodajali predvsem kramarji po vaških sejmih, shodih, proščenjih in na božjih poteh, marsikod pa so si jih znali izdelati tudi doma. Nanje so igrali zase in bolj za zabavo, včasih tudi za ples; najraje v družbi s še kakšnim drugim glasbilom, npr. s hruškinim peresom, orglicami, žveglo, violino ali lončenim basom.

Nekdaj so bile trstenke priljubljeno glasbilo na Koroškem in prek Štajerske do Prekmurja, južno pa prek Posavja in Dolenjske do Notranjske. Najdlje so se na Slovenskem ohranile v Halozah, kjer jih je še v 90. letih prejšnjega stoletja kot zadnji izdeloval Franc Laporšek iz Podlehnika pri Ptuju, ki jih je izdelal tudi za stalno razstavo Med naravo in kulturo.

Vir: Igor Cvetko, Družbeno in duhovno. V: Med naravo in kulturo: vodnik po stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2008. Str. 128.

Mag. Adela Pukl