Ko danes beseda nanese na kajenje, imamo v mislih predvsem njegove negativne posledice za zdravje. Manj pa se zavedamo, da je povezano tudi z obrtjo in industrijo predmetov, ki ga omogočajo. Evropa se je s tobakom in njegovim kajenjem seznanila po odkritju Amerike in veliki kolonialni narodi so razvili kajenje s pomočjo umetelno izdelanih pip, narejenih iz lesa, kovine, stekla, porcelana in morske pene ter okrašenih z bogato motiviko.

Na Slovenskem so pipe zagotovo izdelovale manjše podeželske delavnice že v 18. stoletju, med drugimi tudi na Gorjušah nad Bohinjem, ki jih omenja Valentin Vodnik v Veliki pratiki leta 1795. Viri pričajo o razviti piparski obrti ob koncu 19. stoletja v Bohinju, v okolici Moravč, v Poljanah v Poljanski dolini na Gorenjskem, na Martinjem vrhu nad Železniki, v Višnjah na Primorskem in v Krki na Dolenjskem.

Največje piparsko središče, ki je tudi najdlje delovalo, pa je bilo v Gorjušah nad Bohinjem, saj naj bi se v obdobju do 1. svetovne vojne z izdelovanjem pip ali samo njihovih sestavin zaradi dodatnega zaslužka ukvarjali kar pri tretjini od skupaj nekaj več kot šestdesetih hiš. Letna proizvodnja je bila ocenjena na 3000 do 3500 pip. Najcenejše so bile pipe oziroma fajfe, imenovane žbalca ali štebalca in fajfur, najvišjo ceno so dosegale bogato okrašene čedre, zlasti tiste z veliko okrasja iz biserne matice ali s kovinskim stolpičem - fajfe s turnom, in višnarce oziroma furmanske fajfe. Slednje imajo cevkin spodnji del v obliki roke, ki drži kotel pipe.

Gorjušci so pipe v grobem rezali na paši, najpogosteje pa so jih izdelovali v zimskem času na domovih, kjer so imeli tudi vse potrebno orodje. Les – uporabljali so jelševega, brezovega, tisinega, pušpanovega in najraje hruškovega, za cevke pa smrekovega - so obdelovali z različnimi vrstami žag, s sekirico, z noži, pilami, dleti in svedri. Za okraševanje in okovanje so potrebovali kladiva, klešče, škarje, prebijače in svedre. Izvedbeno najzahtevnejša sta bila izdelava kovinskega pokrova iz pakfona, kositra, medenine ali alpake, in okraševanje pipe z majhnimi vložki iz školjčne lupine ali bisernice, ki so jih pilili z različnimi pripomočki. To okrasje so imenovali uši, tehniko okraševanja, ki je neke vrste intarzija, pa štikanje. Z njo so ustvarili različne motive kot sta orel in čebela. Pogosto so pipe krasili z inkrustacijo medeninaste ali srebrne žice. Pri obdelavi kovinskih delov so se posluževali prešanja, tolčenja, perforiranja, graviranja in oblikovanja s spiralno žico v obliki valovnic, vejic in točk.

Kajenje pip je postalo del življenjskih navad moških in njihov privilegij, saj ženske niso kadile, pipe pa skorajda obvezna sestavina moške noše. Kot izrazito osebni predmeti so bile najpogosteje okrašene po željah naročnika, odražale so njegov okus in označevale njegovo dejavnost - npr. motiv čebele na pipi čebelarja. Zanj je bila pipa tudi koristen pripomoček, saj je iz nje kadeči se dim čebele pomiril ali pa jih pregnal.

Alojz Lotrič je bil eden zadnjih mojstrov in ohranjevalcev piparske obrti v časih, ko je kot so temu rekli Gorjušci, cigaret spodlezu fajfo. Zato je pomembno, da je zbirka njegovih izdelkov iz 70h let 20. stoletja, ki smo jo pridobili od družine Guček, svoje mesto dobila v muzeju. Danes so pipe le še okrasni predmeti, znanje o njihovi izdelavi pa moremo uvrstiti med ogroženo nesnovno kulturno dediščino. Razveseljivo je, da jo živo ohranjata Srečko Lotrič, vnuk Alojza Lotriča, in Ivan Kovačič, uvrščena pa je tudi v državni Register nesnovne kulturne dediščine.

Dr. Bojana Rogelj Škafar