Haloška žvegla je lesena stružena piščal tipa prečne flavte s šestimi luknjicami, na katero se da igrati melodije v obsegu skoraj dveh oktav.

Največkrat jih izdelujejo iz pušpanovega, slivovega ali hruškovega lesa, v različnih velikostih (od enojke, ki je dolga nekaj več kot 20 cm, do devetke, daljše od pol metra). Osmica in devetka sta narejeni iz dveh kosov, »sta sklepnati«, kakor rečejo v Halozah, predvsem zaradi lažje izdelave.

Najstarejša pričevanja in dokumenti o žvegli na Slovenskem segajo v 15. stoletje, živa tradicija žveglanja pa se je ohranila do nedavnega le še v Halozah. Tam se je za domače veselice, žegnanja, godove, ohceti in po skupnih delih, ličkanju koruze, luščenju pešk, ob košnji, teritvi in mlatvi večkrat godlo na žvegle, spremljale so jih marsikdaj še violine, harmonika, orglice ali trstenke, pritegnili so jim tudi pevci. Zadnji izdelovalec žvegel je bil v 90. letih prejšnjega stoletja Izidor Cafuta iz Sedlaška pri Podlehniku, ki je izdelal žvegle tudi za stalno razstavo Med naravo in kulturo.

Vir: Igor Cvetko, Družbeno in duhovno. V: Med naravo in kulturo: vodnik po stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2008. Str. 128.

Mag. Adela Pukl