Prvo dejavnost smo izvedli marca 2016, ko smo prosilce za azil povabili k ogledu naše začasne razstave Vrata. Prostorski in simbolni prehodi življenja. Večina prosilcev govori arabski ali perzijski jezik, zato smo organizirali najprej ogled s prevajalcem za arabščino, naslednji dan pa še s prevajalcem za perzijščino. Na vodstvu so spoznali delce slovenske materialne, socialne in duhovne dediščine ter našli marsikatero sorodnost s svojo kulturo. Po ogledu smo jih povabili na druženje, na katerem so se nam še sami nekoliko podrobneje predstavili, mi pa smo jih povabili na lončarsko in pletarsko delavnico.

Lončarsko delavnico smo izvedli v Lončarskem ateljeju SEM. Akademska kiparka Eva Peterson Lenassi, ki vodi Lončarski atelje SEM, je udeležence učila vrtenja na lončarskem vretenu, lončar Guillermo Escalante pa jim je pomagal pri ustvarjanju v tehniki ščipanja, tako da je vsak udeleženec ustvaril vsaj dva izdelka.

Sredi maja smo organizirali pletarsko delavnico. Vodil jo je pletar Janko Marinč iz Kočevja, mojster, ki poučuje pletarstvo tudi na pletarski šoli v Rokodelskem centru Ribnica. Vsak udeleženec je izdelal košarico in se lahko preizkusil tudi v izdelovanju viter. Pridružilo se nam je tudi nekaj študentk oddelka za etnologijo in kulturno etnologijo.

Ker si želimo, da bi prosilci za azil prihajali v muzej tudi samostojno in ker se zavedamo pomena uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev in računalniške pismenosti, smo uredili v Knjižnici Slovenskega etnografskega muzeja prostor s tremi računalniki, z dostopom do interneta in arabsko pisavo. Vendar je zaenkrat obisk manjši kot smo pričakovali.

Ko je program SEM sosed stekel, so se s strani prosilcev pokazale še druge potrebe, s strani muzeja pa pripravljenost za izvedbo še drugih dejavnosti in možnost sodelovanja z nevladnimi organizacijami.

Tako smo sredi aprila organizirali še dve vodstvi po razstavi Vrata in sicer za prosilce za azil, ki so nastanjeni v Azilnem domu na Viču. Tudi tokrat smo poskrbeli za prevod. Za prevajanje v arabščino nam je prijazno priskočil na pomoč častni generalni konzul Hašemitske kraljevine Jordanije Samir Amarin, za prevajanje v perzijščino pa Irančan Ramin Shadani, ki je že pridobil status begunca v Sloveniji, kjer zdaj študira strojništvo in dela kot prostovoljec. Naša zahvala gre pa tudi drugim prostovoljcem, ki so skupine pripeljali v muzej.

Pred prvomajskimi prazniki smo začeli izvajati v sodelovanju s Človekoljubnim dobrodelnim društvom UP učenje slovenskega jezik. Tečaj poteka dvakrat tedensko dve šolski uri na osnovi inovativnih pedagoških metod, ki udeležencem omogočajo osvajanje vseh štirih jezikovnih spretnosti (govor, branje, pisanje in poslušanje), hkrati pa spodbujajo ustvarjalnost in samozavest posameznika. Tečaj vodi Faila Pašić Bišić, s prevajanjem v arabščino in perzijščino pa ji pomagata Wasim Alkhatib in Hosein Mazarei. Učenje jezika povezujemo tudi z vsebinami, predstavljenimi na razstavah SEM, po katerih tečajnike občasno popeljejo kustosi SEM.

Udeležence tečaja slovenskega jezika je zanimalo, če imamo v muzeju tudi predmete iz njihovih dežel. Zato jih je kustos Ralf Čeplak Mencin, eden izmed avtorjev razstave Med naravo in kulturo, popeljal po delu razstave, kjer so predstavljene zbirke iz Azije. Kljub temu, da v muzeju oziroma na razstavah nimamo predmetov iz Sirije, od koder prihaja največ prosilcev za azil, so si z zanimanjem ogledali razstavni sklop Odsev daljnih svetov, kjer so lahko dobili vtis o stikih Slovencev z zunajevropskimi kulturami.

V okviru tečaja slovenskega jezika smo izvedli tudi ogled gostujoče razstave Okusi Jaffe. Tudi ta razstava govori o stikih Slovencev z zunajevropskim svetom. Razstava skozi fotografije prikazuje zgodbo mesta in pomaranče Jaffa ter dolgoletno poslovno vez med Slovenijo in izvoznikom pomaranč Mohamadom AbdulRahimom. Po razstavi je vodila avtorica Nada Pretnar, ki je vsakega udeleženca obdarila s simbolnim darilcem.

Kljub temu, da niso nastanjeni v bližini muzeja, smo v okviru programa SEM sosed pripravili tudi nabor delavnic za otroke, saj želimo v muzej pripeljati tudi otroke in njihove starše, zlasti matere. Oboji so manj samostojni in manj mobilni, saj so nastanjeni v Azilnem domu na Viču. Šoloobvezni otroci imajo poleg dopoldanskega pouka in popoldanske učne pomoči na voljo še druge dejavnosti, ki jih izvajajo prostovoljci. Zato trenutno usklajujemo termine in iščemo možnosti prevoza.