Slovenski etnografski muzej

Dr. Niko Zupanič: svetovljan iz Gribelj

Kje  
Etnografski muzej v Beogradu, Fordova dvorana Studentski trg 13, Beograd
Od 
4. julij 2017
Do 
31. julij 2017
Kontakt 
Niko Zupanič

Dr. Niku Zupaniču, ustanovitelju Slovenskega etnografskega muzeja,  smo se leta 2016, ob njegovi 140-obletnici rojstva, poklonili s spominsko razstavo Dr. Niko Zupanič, svetovljan iz Gribelj.

Leta 2017 z razstavo gostujemo v Etnografskem muzeju v Beogradu, saj bil dr. Niko Zupanič tesno povezan s Srbijo in Beogradom, kjer je pred 110. leti stopil na poklicno pot muzealca in tudi politika.

Kot pristaš jugoslovanske nacionalne ideje je na povabilo srbskega geografa in antropologa dr. Jovana Cvijića in skupine jugoslovansko usmerjene srbske mladine leta 1907 emigriral iz Avstrije v Beograd. Naslednje leto se je zaposlil v Narodnem muzeju, kjer je ob uradnih urah delal kot znanstvenik, v prostem času pa se je ukvarjal z jugoslovansko politiko. Od leta 1914 do 1922 je bil zaposlen v Etnografskem muzeju v Beogradu, kjer je bil na njegovo pobudo ustanovljen antropološki inštitut. Tudi ta leta njegovega službovanja v muzeju je močno zaznamovalo domoljubno in politično delovanje, še zlasti medvojno obdobje. Ko je leta 1915 postal član Jugoslovanskega odbora v Londonu, je za dalj časa zapustil Srbijo. Idejo o združitvi Južnih Slovanov v enotno državo je propagiral zlasti med izseljenci v zahodni Evropi in ZDA, njegova strokovnost pa mu je omogočila tudi sodelovanje na Pariški mirovni konferenci v letih 1919-1920. Čeprav je bil že leta 1921 na njegovo pobudo ustanovljen Etnografski inštitut znotraj Narodnega muzeja v Ljubljani, sam pa je bil imenovan za njegovega predstojnika, je konec leta 1922 vstopil v vlado Nikole Pašića kot minister brez listnice in v njej ostal do maja 1923. To leto štejemo za rojstno letnico našega muzeja, Zupanič pa se je vrnil na mesto direktorja Kraljevega etnografskega muzeja v Ljubljani naslednje leto, po izteku leta dni, ko je bil minister na razpolago. Tudi po vrnitvi v Ljubljano je bilo njegovo znanstveno zanimanje še vedno usmerjeno pretežno na južni del Balkana in manj na slovensko področje. Še naprej je vzdrževal stike s srbskimi kolegi, saj je redno objavljal njihove prispevke, tudi v cirilici, v glasilu Etnolog, ki ga je sam urejal. Srbski kolegi pa so mu leta 1939 leta podelili priznanje z imenovanjem za dopisnega člana Srbske kraljevske akademije.