V Herat sem prispel 5. oktobra 2011 po kopnem iz Irana. Že prečkanje iransko-afganistanske meje je svojevrstno doživetje. Odpre se povsem nov svet, zelo, zelo drugačen od evropskega.

Taksi te pripelje do iranske meje, od tu moraš peš, kjer te že čakajo afganistanski nosači, ki ti prenesejo ali prepeljejo prtljago do afganistanske carine, kjer te čaka na desetine birokratskih formalnosti. Povsod je nepopisna gneča. Človek doživi najprej klimatski šok, saj je to pol puščavsko območje, z vročim in zelo suhim zrakom, na približno istem vzporedniku kot Peshawar v  Pakistanu. Ta jesenski čas še vedno piha znameniti »veter 120 dni«  Bad-e Sad o Bist, ki povsod raznaša drobni puščavski prah. Za klimatskim pa doživiš kulturni šok. Afganistan je zelo stroga islamska država, kjer islam narekuje ves ritem življenja. Od muezinovega vabila k molitvi petkrat na  dan, ki se razlega z minaretov že ob 5h zjutraj, do popolne prohibicije alkohola, strogega ločevanja moških od žensk, itn. Cestna pravila so anarhična, kjer se v avtomobilih lahko prevaža, kolikor se jih stlači vanj ali nanj: ovce, koze, velike družine, tudi do 10 ljudi v osebnem avtomobilu… Prepotoval sem že mnoge dežele sveta, tudi Afganistan daljnega leta 1974, in večkrat Iran, Pakistan…, da sem bil na kulturni šok pripravljen. A tudi časovna razlika 2,5 ur pred  srednjeevropskim časom naredi svoje. Človek mora prilagoditi svoj biološki čas in paziti na zdravje.

Na srečo mi je pred odhodom iz Slovenije dal ogromno koristnih napotkov g. Srečko Zajc (MORS), ki je bil v zadnjih nekaj letih že dvakrat po pol leta v Heratu zaposlen kot civilni funkcionalni strokovnjak v PRT. Dal mi je tudi koristne kontakte, ki so mi zelo pomagali na samem začetku. Ob prihodu v Herat sem se preko elektronske pošte (v zadnjih letih so vzpostavili internetno povezavo, a tudi mobilna telefonija je razširjena in učinkovito deluje) povezal s Slovenci (Petro Širok in Markom Ogrizkom) v PRT, ki sta me redno obveščala o varnostni situaciji v Heratu. Preskrbela sta mi tudi kontakt s prevajalcem in vodičem dr. Ahmadom Walli Shirzadom, mladim zdravnikom, ki odlično govori angleško, je zelo razgledan in mi je pomagal na 1001 način. Že v Sloveniji sem si približno zastavil delovni načrt za izvedbo projekta, seveda pa se na terenu stvari mnogokrat obrnejo drugače.

Prve dni, sem se skupaj z dr. Shirzadom najprej razgledoval po mestu in privajal na novo okolje. Ves čas sem pridno fotografiral, kar pa ni bilo preprosto. Potreben je pravi občutek oz. distanca, saj mnogi, še posebej ženske, nočejo, da jih fotografiraš. Potem sva začela »plesti« mrežo socialnih stikov, najprej z umetniki Akademije lepih umetnosti, kjer me je sprejel dekan g. Tawfiq Rahmani (9.oktobra so imeli slavnostno akademijo in prvo odprtje velike likovne razstave profesorjev in študentov akademije, kamor so me povabili kot častnega gosta; zvečer je bila prireditev vključno z mano v osrednjih poročilih TV Herat) , glasbeniki, ki jih pozna dr. Ahmad in Glasbeno šolo fundacije Aga Khan, pozneje z ljudmi, ki so zaposleni v kulturni sferi oz. kulturni dediščini npr. generalnim managerjem g. Ayamuddin Ajmal z oddelka za zgodovinske spomenike v Heratu Ministrstva za informiranje in kulturo, potem z ljudmi zaposlenimi v tradicionalnih obrteh in z rokodelci, z begunci iz Irana, ki jih razne nevladne organizacije reintegrirajo preko različnih izobraževalnih projektov, z Univerzo v Heratu (z rektorjem prof. Mir Gholam Osman Bariz Hossaini sem imel zelo konstruktivne pogovore), z direktorjem g. Abdul Ghafour Shaikh Zade Muzeja in arhivov Herat, ki so ga po mnogih letih ponovno odprli 16. oktobra v prenovljeni mestni trdnjavi – citadeli "Qal’a-e Ekhtyāruddin", z »ženskimi zadrugami«, vmes pa sva si ogledala še glavne kulturne znamenitosti  Herata. V veliko pomoč mi je bila tudi nemška humanitarna nevladna organizacija HELP http://www.welcomehome.af/english/, ki v Heratu že 8 let uspešno izvaja projekte razvojne pomoči za iz Irana vračajoče se afganistanske begunce, s katero direktorjem mag. Alfredom Hornom, sem po zaslugi g. Aleša Verdirja (MZZ), navezal stike, ko je g. Horn spomladi obiskal Slovenijo. S HELPom se povezuje tudi slovenska nevladna organizacija SLOGA, ki bo v kratkem (sredi novembra) poslala v Herat prvo slovensko prostovoljko Katjo Kumar. Med obiski obrtnikov, nekateri delajo na bazarju, drugi doma, ali v okviru nevladnih organizacij ali zadrug (Union) sem začel izvajati etnološko raziskavo revitalizacije rokodelsko-umetno-obrtne dejavnosti (med skupinami najbolj ranljivih, vračajočih se afganistanskih beguncev iz Irana; večina se vrača brez znanj, izobrazbe, poklica; prav obrtno-rokodelska dejavnost, oz. izobrazba pa jim lahko omogoča spet normalno eksistenco) in možnosti trženja izdelkov v Heratu in v Sloveniji.

Obrti, rokodelstva, umetniške zvrsti oz. poklice, ki sem jih uspel registrirati in fotodokumentirati predvsem v starem delu Herata, na bazarju in na Fakulteti lepih umetnosti in v Glasbeni šoli Aga Khan fondacije so:

Umetniške zvrsti: slikarstvo, miniaturno slikarstvo, kaligrafija; tradicionalna afganistanska glasba.

Obrti, rokodelstva: izdelovanje keramičnih ploščic, pihanje stekla (izdelovanje značilnih heratskih modrih kozarcev in vaz), tkanje svilenih tkanin, krojaštvo, šiviljstvo, krznarstvo, brivstvo, pekarstvo ploščatega kruha – nan, izdelovanje papirnatih zmajev, izdelovanje nagrobnikov, tkanje tepihov in kilimov, izdelovanje usnjenih izdelkov, izdelovanje ročnih žag, izdelovanje pločevinastih peči – »gašperčkov«, izdelovanje pločevinastih čajnikov, velikih in manjših posod za kuhanje in pladnjev, izdelovanje »ekonom loncev«, izdelovanje železnih ral ( za pluženje obdelovalne zemlje), izdelovanje izdelkov iz starih avtomobilskih gum (sandalov, čevljev, veder), izdelovanje pločevinastih skrinj, izdelovanje železnih vrat, izdelovanje plastičnih torb in nahrbtnikov, izdelovanje tradicionalnih glasbil (rubab, daire…).

Aktivnosti NGO HELP, ki sem jih prav tako registriral in fotodokumentiral in se neposredno nanašajo na reintegracijo afganistanskih beguncev, ki se vračajo iz Irana pa so: otroške jasli, otroški vrtci, osnovno šolanje za otroke in odrasle, vrtnarstvo in cvetličarstvo, tkanje tepihov, tesarstvo, lončarstvo, pouk vodovodne instalacije, elektrotehnike, krojaštva, šivanja zaves, računalništva, angleščine, krznarstva, kuhanja, vezenja, lepotičenja (frizerstva, manikure), brivstva, torbarstva in slikarstva.

Iz terenskega dela v Heratu sem spoznal, da je bilo razmišljanje pred izkušnjo s terenom o vključevanju teh znanj v sodobno ekonomijo - povezovanje ekonomsko-razvojnega projekta s kulturno dediščino nerealno, oz. idealizirano. Revitalizacija teh znanj na afganistanskih beguncih iz Irana pomeni predvsem njihovo reintegracijo v »novo« okolje nekdanje domovine in nove možnosti eksistence v njem. Še posebej nevladne organizacije, (država Islamska republika Afganistan, oz. vlada, tovrstnih projektov zaenkrat, žal, še ni sposobna izvajati, saj Afganistan še zdaleč ni konsolidirana država, temveč močno fragmentirana na etnične, verske, mikro lokalne, paravojaške, narkomafijske… fragmente) imajo prav v reintegraciji beguncev izjemno pomembno vlogo. V tem kontekstu je dobrodošlo sodelovanje slovenske nevladne organizacije SLOGA z nemško NGO HELP, ki ima že osemletne izkušnje pri reintegraciji beguncev. Zaposlenih imajo 200 domačinov, ki skrbijo za približno 5000 beguncev. Imajo svoj vozni park 5 avtomobilov in begunske centre na petih lokacijah v Islam Quali, Heratu in okolici. Slovenija bi sicer lahko tudi sama začela z intenzivnejšim delom razvojne pomoči, npr. s širitvijo dela SLOGE, a zato so potrebne izkušnje, pripravljenost ljudi (prostovoljcev) da pridejo v Afganistan in seveda znatna finančna sredstva. HELP operira z nekaj 100.000 € letno, ki jih dobi od nemške vlade in EU.  Pri obnovi infrastrukture in civilne družbe pa so izjemno pomembni PRTji. Slovenija zaenkrat sodeluje pri obnovi v okviru italijanskega PRTja z nekaj projekti: sodelovanje z Akademijo lepih umetnosti, vzpostavitev grafičnega oddelka v Heratu, veterinarska pomoč (cepljenje čred Kuči nomadov in usposabljanje lokalnih veterinarjev), oprema radijske postaje, oprema prostorov državne tožilke Marie Bašir. Z mojim predlogom PRTju (Petra Širok in Marko Ogrizek) o vzpostavitvi sodelovanja Slovenskega etnografskega muzeja z Narodnim muzejem in arhivi Herat in s pomočjo Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijno Filozofske fakultete v Ljubljani Univerzi v Heratu pri vzpostavitvi novega oddelka za kulturno antropologijo pa se obeta (če bodo predlog podprle pristojne institucije) novo obdobje trajnostnega sodelovanja med Slovenijo in Afganistanom.

Afganistan je zaradi politične in varnostne nestabilnosti, kljub desetletni (2001-2011) prisotnosti tujih sil, še vedno zelo nevarno območje. Subverzivna taktika samomorilskih talibanskih napadov destabilizira »normalno« civilno življenje. Zato je Afganistan v pretežni meri odvisen od tuje pomoči. A zaradi korupcije velik del te mednarodne pomoči brez pozitivnih učinkov za prebivalstvo Afganistana ponikne v privatne žepe. Vsekakor je Afganistan tudi poligon preigravanja političnih in ekonomskih interesov sosednjega Irana in Pakistana. Odvisen je energetsko (uvažajo elektriko, nafto), odvisen je od uvoza prehrambenih artiklov (iz Malezije uvažajo olje, iz Kenije čaj, iz Indije riž itn.), stare osebne avtomobile, tovornjake in avtobuse uvažajo iz Evrope, Japonske, Koreje, Pakistana…  . Zato in seveda tudi zaradi precej nejasne prihodnosti je težko načrtovati razvojne projekte. A kljub temu bi republika Slovenija lahko poleg projektov, ki jih že vodi PRT organizirala in vodila učinkovite in nizkocenovne razvojne projekte v Afganistanu – provinci Herat npr. kopanje vodnjakov (v provinci so mnoga podzemna jezera in le malo je treba, da se prične z zalivanjem sušne, a rodovitne zemlje), pomoč pri uvajanju sončnih celic in mlinov na veter. Sonca in vetra je v Afganistanu na pretek in s to pomočjo bi lahko oskrbeli tudi bolj zakotne vasi z elektriko.

Uvoz tovora iz Afganistana je logistično precej zapleten, čeprav morda še najlažji iz Herata. Iz Herata vozijo tovornjaki do afganistansko-iranske meje, kjer pretovorijo tovor na iranske tovornjake, ki potem vozijo tovor po iranskih in turških cestah v Evropo, ali do iranskega pristanišča Bandar-e Abbas v perzijskem zalivu. Leta 2007 so popravili železniško progo v sosednjem Turkmenistanu, ki pripelje do afganistanske meje v kraj  Towraghondi (Turgundi), ki je približno 250 km oddaljen od Herata. V načrtu pa je tudi izgradnja železniške proge Mashad – Herat. Cena prevoza tovora 40 čevljev (feet) – 12,19 m velikega kontejnerja iz Herata do Ljubljane je po kopnem 7000 US $ (prevoz traja približno 10 dni), po morju pa 4000 US $ (prevoz traja približno 35-40 dni). Ta cena pa ne vključuje carinskih stroškov in zavarovanja.

Kar bi bilo morda zanimivo za slovenski trg iz Afganistana so vozlane in tkane preproge (tepihi in kilimi). Drugi obrtni izdelki (o katerih smo se sicer pred izvedbo projekta v Heratu pogovarjali na MZZ), ki naj bi se prodajali v »pravični trgovini« ali trgovini Slovenskega etnografskega muzeja, pa ne dosegajo evropskih standardov.

Ralf Čeplak Mencin