Sito je priprava, s katero ločujemo trde delce materiala po velikosti pa tudi trdo snov od tekočin. Uporablja se v različnih vejah gospodarstva, na primer v mlinarstvu, gradbeništvu, premogovništvu, prehrambeni, kemični, papirni industriji, v različnih obrteh in v gospodinjstvu. Sita so narejena iz raznovrstnih naravnih in umetnih materialov. V Slovenskem etnografskem muzeju hranimo zbirko tkanih žimnatih sit, ki po svoji starosti, izjemni izdelavi in pestrosti vzorcev sodijo med najdragocenejše ohranjene primerke sitarske obrtne dediščine na Slovenskem.

Sitarska obrt je posebna veja tkalske obrti, zato morda ni naključje, da se je na Slovenskem udomačila prav v krajih, kjer je bilo močno razširjeno platnarstvo in konjereja. V vaseh med Kranjem in Škofjo Loko (Šmarjetna gora, Stražišče, Gorenja Sava, Bitnje, Šutna, Dorferje itd.) so tkali žimnata sita že v 16. stoletju, ta dejavnost pa je bila tudi kasneje med vsemi avstrijskimi deželami najbolj razvita prav v teh krajih na Kranjskem. Velik gospodarski pomen je imelo sitarstvo v 17., 18. in 19. stoletju, ko je trgovina s siti omogočila družbeni vzpon mnogim posameznikom, hkrati pa je dajala kruh številnim kajžarskim in gostaškim sitarskim družinam. Sitarstvo je bilo prvotno domača obrt, ki pa je že v 16. stoletju dobivalo oblike založniške dejavnosti. To je pomenilo, da je sitar prevzemal od trgovca - založnika surovino, torej žimo, in njemu tudi oddajal izdelana sita. Kapital za nabavo surovine in prodaja izdelkov je bila torej v rokah trgovca podjetnika, sitarjev zaslužek je bil v izdelovanju (tkanju) sit.
Sitarski podjetniki so žimo kupovali doma v konjerejskih predelih, večino pa so je založnikom preskrbeli kramarji, ki so jo zbirali po Bavarskem, Češkem, Moravskem in celo Holandskem, kasneje so žimo uvažali tudi iz Rusije, Poljske in Ogrske. Žimnata sita so založniki prodajali doma (zlasti dolenjskim suhorobarjem) in širom po Evropi.
Da bi podjetniki promovirali izdelke, so sita pošiljali na različne razstave, na primer na industrijske razstave Notranje avstrijskih dežel v Celovec (leta 1838), Gradec (1841) in Ljubljano (1844). Eden takšnih podjetnikov je bil tudi Anton Globočnik iz Stražišča pri Kranju. Ta je leta 1838 razpolagal s 150 sitarskimi statvami in 300 delavci. Globočnik je svoja sita razstavljal na vseh treh razstavah in je zanje prejel v Gradcu diplomo, v Ljubljani pa srebrno medaljo.
Anton Globočnik je komplet žimnatih sit iz svoje proizvodnje leta 1833 podaril Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani, kasneje so ta sita prešla v zbirke Slovenskega etnografskega muzeja.
O zgodovini in organiziranosti sitarske obrti pri nas, o orodjih in tehniki izdelovanja žimnatih sit, o vrstah in namembnosti sit ter še o marsičem, kar je povezano s sitarstvom, se lahko poučimo v publikacijah, v katerih je navedena tudi pomembnejša literatura o tej dejavnosti:
- Katarina Kobe-Arzenšek, Sitarstvo na Gorenjskem. Publikacije Tehniškega muzeja Slovenije št. 13, Ljubljana 1967.
- Zakladnica črtastih in karirastih vzorcev: vzorci sit iz konjske žime sitarjev iz Stražišča, Bitenj in drugih vasi med mestoma Kranj in Škofja Loka. Publikacija Gorenjskega muzeja Kranj – Gorenjski kraji in ljudje. Zbirke; 2. Kranj 2007.

Zbirka tkanih žimnatih sit podjetnika Antona Globočnika iz Stražišča pri Kranju s konca prve tretjine 19. stoletja:
Legenda:
u navačvan = v osnovi
u deu = v votku
pasm = eno ali dvobarven pramen žime v osnovi tkanega sita