Po sredi 19. stoletja se je raba belih peč postopoma umaknila rabi konfekcijsko izdelanih rut iz barvitih in vzorčastih svilenih, bombažnih ali volnenih tkanin.

Dopolnjevale so spremenjeno oblačilno modo, ki je v osnovnem kroju, pa tudi v materialih in barvah zbližala oblačilni videz mestnega in podeželskega prebivalstva. Barvite rute so bile v rabi za delo in praznik, material je bil prilagojen temperaturam, način zavezovanja pa vremenu in opravilu. Ob koncu 19. stoletja so peče nosile ob praznikih samo še nekatere starejše ženske na Dolenjskem, Gorenjskem in Primorskem, mlajše pa so imele raje kupljene rute. Vsaj v času med svetovnima vojnama sta bila ruta in klobuk razločevalna oblačilna dodatka, ki sta ločevala kmetice in meščanke oziroma tržanke, v prazničnih okoliščinah v vaškem okolju kmetice od žensk iz nekmečkih družin ali žensk nekmečkih poklicev, npr. uradnic, poštaric, učiteljic, trgovk, gostilničark, krošnjark. Revnejše mestne prebivalke so bile v tem času med tednom razoglave; ruto so uporabljale le kot funkcionalno pokrivalo ob delu in pozimi, ob nedeljah in praznikih pa so si nadele klobuk. Po sredini 20. stoletja nosijo rute le še starejše ženske, mlajše pa le ob umazanih delih ali ob mrazu.

Podskupine in poimenovanja [Galerija predmetov]
Načini zavezovanje [Galerija fotografij]