Avtorica v članku prikazuje osnovno obdobje tranzicije v človeškem življenju – smrt – in bogastvo celotnega spektra oblik magičnega in religioznega vedenja, ki so z njo povezane. Način ukvarjanja z umirajočim in umrlim narekujejo ljudska verovanja. Njihova naloga je zagotavljanje miru za dušo umirajočega in preprečevanje njenega vračanja, da bi zagotovili mirno bivanje živih. Tako široko razumljene tradicionalne šege ob smrti so bile globoko prepletene z iracionalnim. Avtorica to ponazarja s primeri stopenj, ki sledijo človekovemu odhodu s tega sveta, kot so, na primer, znanilci smrti (sanje, zlovešči znaki, vedenje živali, zvoki), proces umiranja (magični načini pospeševanja smrti), obredi in šege (ustavljanje ure, pokrivanje ogledal, prižiganje sveče, uničevanje lastnine umrlega itd.), ter pogreb in pokop (obred odhajanja od doma in družine, prekinitev običajnega poteka zadev, vedenje na pogrebu). Pri magično-religioznih oblikah vedenja in obredih pogosto uporabljajo posebne pripomočke in predmete. Nekatere izmed njih so prilagali tudi v krsto, zlasti kovance, zelišča, platno, ki ga uporabljajo pri krstu itd. Ne glede na spremembe po drugi svetovni vojni se tradicionalno magično vedenje, povezano s šegami ob smrti, v karpatskih vaseh še vedno pojavlja, čeprav v omejenem obsegu.