Sodobne etnografske razstave uporabljajo večmedijsko ali večmodalno komunikacijo – obiskovalce nagovarjajo s predmeti, besedili, fotografijami, filmi in novimi mediji, film pa je tudi večmodalen, saj združuje gibljivo sliko, zvok in grafične elemente. Članek se po eni strani osredotoča na stik filma in razstave – na razmerje med časovno strukturiranim medijem in prostorsko organizacijo znanja; po drugi strani pa iz vpogleda v postmoderni epistemološki prelom v vizualni antropologiji in muzeologiji vzame izhodišča, metode in koncepte za obravnavo konstrukcije znanja na izbranih primerih filmske in razstavne komunikacije.