Članek razmišlja o tanki ločnici med uporabo in zlorabo etnografskega gradiva v "prid splošnega družbenega razvoja". Pod vprašaj postavi tako etnologijo, ki je v svojih teoretskih zasnovah prispevala k ideologijam evropskega etnocentrizma, kot kulturno antropologijo, katere začetki so še toliko bolj vprašljivi, saj je zastopala uradna načela kolonialnih uprav in sooblikovala temelje asimilacijskih politik, s katerimi naj bi "moderne" države "civilizirale divjake". S tem je neposredno ali posredno odgovorna za etnocid marsikaterih staroselskih skupnosti. Po drugi svetovni vojni je antropologija razširila svoj uporabni domet: od zagovorništva in intervencije, do participacije v družbenem življenju lokalnih skupnosti, interakcije in aktivizma. Prispevek prikaže razliko v pristopih aplikativne antropologije pred drugo svetovno vojno in po njej na dveh latinskoameriških primerih, indigenizmu in angažiranem interaktivnem sodelovanju v programu sumak kawsay.