Pokopavanje Pusta v socializmu in interpretacije oblasti
Z raziskavo pokopavanja Pusta v Kamniku in
okolici, s posebnim poudarkom na povojnem času, sem želela vstopiti v
spomine in predstave delavcev v kamniških tovarnah in prebivalcev Tuhinjske
doline, ki so bili v času socializma družbeno najbolj dejavni in opaženi.
Pri raziskavi vsakdanjega življenja Kamnika in širše okolice, v kateri sem
veliko vprašanj namenila predvsem pesemskemu izročilu in praksam, povezanim
z njim, je namreč prav ta svet ostajal v ozadju. Pokopavanje Pusta v
Kamniku je kot študija primera razkrilo povsem drugo podobo, kot se je
pokazala ob površnem soočenju z njim, predvsem ob soočenju z vrednotenjem
na podlagi ideoloških presoj. Ta interpretacija je pokop Pusta razlagala
kot prireditev, ki si jo je za smešenje Cerkve omislila Partija, torej kot
izmišljeno tradicijo. Raziskava je pokazala, da se je pokop Pusta v samem
mestu pojavil že pred drugo svetovno vojno, tradicijo pa je imel tudi
ponekod na podeželju. Po drugi svetovni vojni je kot zaključek pustnega
dogajanja dobil pomembno mesto v organizaciji delavcev v kamniških
tovarnah. Pepelnična sreda v tovarnah je pomenila pokop Pusta z vožnjo
ploha, ki so ga delavci poznali iz predvojnega in povojnega dogajanja na
vaseh, kritična ost tega dogajanja je bila usmerjena proti uslužbenkam v
upravnih službah. V teh sprevodih je bil nekdo oblečen tudi v duhovnika,
njegove vloge pa večina ni doživljala kot ključne ali moteče. Vožnjo ploha
so nekateri interpretirali kot folkloro. Pokopavanje Pusta je bilo torej po
drugi svetovni vojni prepoznavna delavska ritualna praksa, pomembna tem
bolj zato, ker za nove oblastnike ideološko ni bila moteča, hkrati pa je na
nekaterih zelo omiljenih ravneh, omogočala izražanje kritike. Zmanjševanje
družbene potrebe po tem načinu izražanja kritičnosti, ki jo je pomenila
povečana vloga delavskega samoupravljanja, spreminjanje odnosa do poroke in
neporočenih in možnosti zabav, ki jih je nudilo razkošnejše praznovanje
dneva žena, so povzročili opuščanje tega rituala v tovarnah, medtem ko se
je pokop Pusta v smodnišnici postopno razširil tudi v karneval v samem
mestnem središču. Po tej spremembi so pokop Pusta ob koncu šestdesetih let
prevzeli vaščani Tuhinja. S tem prevzemom je prireditev doživela nove
transformacije in nove interpretacije. Prehajanje pokopa Pusta iz vasi v
tovarne, iz tovarn pa na mestne ulice je odsevalo prilagajanje potrebam
skupnosti, hkrati pa je opozorilo tudi na razmerja moči in na njihovo
spreminjanje. Pokop Pusta v Kamniku je hkrati z različnimi interpretacijami
torej razkril tista dogajanja v povojnem Kamniku, ki so izhajala iz
splošnih družbenih sprememb po vojni, vključno z ideološkimi spremembami,
in iz spreminjanja razmerja med mestom in podeželjem. S soočanjem z
različnimi interpretacijami pokopa Pusta v Kamniku so se ob ločnici med
mestom in vasjo in ločnicami med različnimi družbenimi skupinami bolj kot
ločnice med različnimi ideologijami izrisovala različna osebna doživljanja
ljudi, vezana na presoje preteklosti in ideologij. S tem mi je uspelo priti
ne le do raznolike podobe ritualne prakse pokopa Pusta, temveč tudi do
razkrivanja življenjskih praks in tistega miselnega sveta, ki mi je bil
tuj, vendar je zaznamoval življenje v tovarnah v času po drugi svetovni
vojni in različna razumevanja Tuhinjske doline med drugo svetovno vojno in
po njej.