Sužidska (Sužiška) planina leži nekaj nad 1000 nadmorske višine.

Na planini je 147 je mlečnih krav, 40 junic, 10 teličkov, 8 prašičev od skupno 68 gospodarjev, lastnikov.

Pastirski stan nosi letnico 1883. Ne ve se zagotovo, vendar se predvideva, da je to letnica ustanovitve planine ali gradnje stanu.

Lepoča, korito za napajanje živine, je oddaljeno okoli 100 m. To je bajer, imenovan tudi lepoč. ima leseno ograjo, dno je cementirano, imajo tudi korito za napajanje.

V stanu je mlekarna, drugod so štale za krave (28 štal in 1 stan).

V planini je 10 pastirjev, 2 sta iz Ladre, 3 iz Drežnice, 1 iz Starega sela, 4 iz Sužida. Mlekar je z Idrskega. Krave se pasejo od zjutraj od šestih do zvečer do petih. Molzejo zjutraj od pol štirih do šestih, zvečer od petih do sedmih. Staro ime za svet okrog stana in štal je utr. Na utri so molzli. Poprej ni bilo štal, živina je bila na utri. Ta prostor je bil najbrž ograjen. Prostoru nad štalo pravijo na pričnali. Tu spijo pastirji. Za razsvetljavo imajo karbidovko.

Pastirji jedo zjutraj polento in mleko, opoldne polento in zrezan ter ocvrt špeh – polento močijo v ocvrt špeh. Če ni špeha, jedo polento in botudo. Ta ostane od masla, pinjenec. Beseda prihaja iz italijanščine – pantuda. Zvečer jedo poletno in botudo, pa tudi špeh. Če ni botude, jedo polento s toplim mlekom. Ko gredo pasti, pastirji ne vzamejo nič s seboj. Če so blizu, pridejo opoldne jest, sicer pa jedo popoldne, med četrto in peto, ko se vračajo z živino. Jalovna (jalove živine) je stalno zunaj, blizu meje. Paseta jo dva pastirja, večidel za Lučavcem. Zvečer prideta spat na Sužidsko planino. Ta dva vzameta s seboj v torbo nekaj polente. Jalovne je okrog 45 glav, junice in koštruni.

Alojz Uršič, Sužid 29, (rojen na Svinah) ima komando nad vsemi. Živina je na planini od 10. junija do konca avgusta. Tudi v septembru je še živina po planini, vendar malo, mlekarna pa ne deluje več. Ko pastir pomolze kravo, prinese mleko v kangli mlekarju v stan, kjer ga ta stehta, vago pa se napiše na veliko desko, na kateri ima vsak gospodar svojo številko. Torej je 68 številk, ker je toliko gospodarjev oziroma lastnikov živine. Kar je jalovne, teh gospodarjev ne štejejo. Planina je sicer razdeljena, vendar se živina pase povsod.

Po starem so dali mleko v sklede, na vrh se je nabrala smetana in so jo posneli opoldne od jutranje molže in od prejšnjega večera. Kasneje so jo posneli od jutranjega mleka zvečer, od večernega zjutraj.

Torej, 30 % namolzenega mleka gre skozi posemalnik, 70 % pa direktno v kotel. Mleko prej precedijo. Tudi mleko, ki gre v posnemalnik, prej precedijo. Posneto mleko iz posnemalnika gre tudi v kotel. Mlekar s posnemanco posnema pene, da lažje vidi, kdaj je usirjeno mleko.

Mleko segrejejo do 35⁰. Dodajo siršče, razrezan telečji želodec, žmitk so kosi usirjenega mleka. Ko je mleko usirejno, se ga ubija s trnjačo. Nato se da kotel na ogenj in meša usirjeno mleko s trnjačo, da se ne poleže. Segreva se do 42⁰, temperaturo kontrolirajo s termometrom na špagi. Potem kotel vzame z ognja in nato ga suši s trnjačo. Z drgnjenjem? se suši že strjene koščke mleka – sirno zrno. Če mleko ubiješ bolj na fino, je zrnje manjše, drobnejše, sir pa bolj gost.Če je sir bolj na debelo ubit, pridejo luknje v sir. Če je na gosto ubit, ni nobenih lukenj oziroma jih je malo. 

Nato mlekar zajema ser iz kotla s prtom. Prtí so iz grobega platna, podobni so žakljevini, odtis se pozna pozneje na skorji sira. Prt s sirom se da v obod, nanj dilo, na dilo kamen. Vse to položi na spuščalo, ki ima poševni naklon. Je kamnito, običajno imajo lesena, da se sir ne prehitro shladi. Po tej spuščali se odteka siratka ali sirika. Na spuščalu se sir strjuje in hladi. Hladi se v prtu, ker je prt vlažen, medtem se v skorjo sira odtisnejo križci domače, grobo tkane tkanine. Sir je dvakrat previt.

Na spuščalu je sir toliko časa, da se sesede in sirika odteče – eno uro ali več. Med tem ga enkrat odvijejo, obrežejo, kar pride čez obod in ga dajo v nov, suh prt. Potem je sir na spuščalu 7 – 8 ur oziroma dokler se ne sesede in strdi. Nato ga odvijejo, zopet obrežejo in dajejo hlebe sira v salamornco (slana voda) v posebno zidano korito v kleti, kjer ostane 24 ur. V salamornci se mu strdi koža, to je njegova končna oblika.

Kurijo z drvmi – fušta je breme drv, ki jih nabirajo v bližini, v bošku. Sirijo zvečer, do enajstih, in pa zjutraj, med šesto in deveto uro oziroma še prej. Stan ima dva prostora, kuhinjo in klet. Uor ? – na njem visi kotu.  Zgoraj vrh glist se sušijo drva (en drog – glistonca).

Po starem ni bilo salamornce, so sir pustili v obodih in ga povrhu in za krajem drgnili s soljo, pri čemer so ga vzeli iz oboda in spet dali nazaj. To so delali 3 – 4 dni, ves ta čas so ga morali imeti v obodih. Sedaj ga po 24 urah vzamejo iz salamornce in dajo takoj na polico. Na polici je 6 – 8 dni, obrnejo in solijo zmeraj po vrhu.  Po osmih dneh je gotov. Operejo ga še s toplo siriko, kar mu naredi rumeno kožo. Oprati ga je tudi treba, ker je med tem dobil plesen ali je postal glenast (opolzel, opuzel).  Glen se stvori iz sirike. Sir tudi potem še obračajo.

Vse to dela mlekar s svojim pomočnikom.

Siriko, ki je ostala v kotlu, potem ko je bil ven vzet sir, dajo na ogenj in se segreva pol ure – do 900. Potem se v to vlije eno kanglo kisle siratke (kisau), kar povzroči, da dobijo skuto – kakor se siršče da v mleko, da se dobi sir.
Skuto poberejo v prte, in pustijo da se odcedi, da odteče siratka, obesijo na kole ob steni, da se odcedi siratka. Potem jo denejo v čebre, jo zmašajo in posolijo. Čebre pokrijejo z žakljevino.

Ko jeseni končajo z delom v stanu, skrijejo kotle v skalnati duplini, ki jo zadenejo z vejevjem, poleg kotlov pa tako pospravijo tudi nekatere druge stvari. Veliko drobnega inventarja pa odnesejo v dolino, v Sužid.

Slišal sem praviti, da je nekoč dvanajst gospodarjev odkupilo to planino od »cesarja« , potem je teh dvanajst vzelo zraven še dva gospodarja, da so vsi skupno poplačali dolg za planino (odkupnino). Stari Gorenščov ve o tem več povedati. Pred vojsko je vsak gospodar imel svoj delež. En delež je bil za 12 glav živine. Ko je bil gospodar v stiski, ni hotel prodati polja, je zato raje prodal del svojega deleža, npr. za dve kravi, da mu je ostalo še za deset. Tako so gospodarji imeli svojčas cel delež, danes pa so tudi taki, ki nimajo nobenega deleža več. Ve za dve taki hiši. Vsak je prignal na planino toliko glav živine, kolikor je imel velik delež. Gospodarji so imeli sestanek (društvo, občni zbor), in sklepali, če vzamejo za povrhu še kaj živine na društvo. Za to je moral vsak plačati, in od tega izkupička so na planini popravljali, kar je bilo treba, dokupovali potrebščine. Tega denarja niso delili, torej če je hotel nekdo več glav živine prignat na planino, je moral to plačati, pa najsi je bil to gospodar, lastnik deleža na planini, ali kdo drug brez deleža.
Zdaj, po vojni (drugi svetovni vojni), je pa malo drugače v tem pogledu. Sedaj ima to planino Krajevni ljudski odbor Kobarid. Pripelje lahko vsak iz Sužida, Kobarida živine, kolikor hoče. Deleži nič več ne veljajo. Posledice: gospodarji, ki so imeli prej deleže, se ne brigajo dosti za planino, prav tako ne KLO. Če bo šlo tako naprej, bo prišla planina v zanemar. Npr. gospodarji KLO Smast imajo po starem deleže na naši planini, tako tudi trije iz Trnovega. Ti vsi so dodeljeni za pašo drugi planini. Zaradi tega je velika nejevolja. Še eden je iz Kamnega za dve glavi živine, in eden iz Idrskega. Vsi ti so po starem pasli na Sužidski planini. Mlekar, pastirji in nadzor (Uršič) so plačani v denarju. Pastirji so plačni po 250 din na dan. Moko za polento dajo gospodarji, katerih živina je na planini. Izgotovljen sir jemljejo in Ljubljane, ponj pridejo v Sužid. Štale so krite s pločevino, ternitom in slamo. Po starem so bile vse štale krite s slamo. S suhim kamnom so nekdaj zidali, danes je zidano z malto.

Pred štalami so kopice gnoja, ki jih je treba raztrositi po pašnatem svetu. V planini je tudi veliko skal, kamenja, kar bi bilo treba iztrebiti. Pred štalami in blizu njih rastejo koprive, ki jih bodo nabirali za zadrugo v Kobaridu.

Po starem, na prejšnji planini, je bil ograjen prostor za ovce, medrnje. V tem prostoru so jih molzli. Utr je vse to, kar spada k stanu, ves pašni svet. Rečejo 'utr je raztrgan', če krava raztrga rušo s parklji. Utr je tudi svet daleč od stana in staj.
Po starem in tudi danes je 14 deležev, vsak delež pomeni 12 krav. Prvotno so bili lastniki Sužidske planine gospodarji iz Kreda in Sužida, pozneje pa je zapadlo, zamudili so Kredci ob priliki razglasitve, tako je pripadlo vse Sužidu.
Svojčas so na planini pasli ovce in koze. Sužidska planina je po kakovosti trave prva med planinami v okolici Kobarida. Sedaj planina spada pod agrarno skupnost, bližnji KLO je gospodar planine. Dejansko še zmeraj delajo za planino stari gospodarji; zastonjkarji pravijo: »Mi nočemo vašega, nočemo se vrivati v vaše stvari.« Zastonjkarji bi radi samo uživali, delali pa nič. Planina Svina je zanemarjena do skrajnosti, ker nobeden več ne skrbi zanjo.

Pred vojsko so imeli občni zbor planine v času od sv. Jožefa do bele nedelje z dnevnim redom volitev odbora in slučajnosti. Predvsem so določili število živine za poslovno leto, potem pastirjev za to živino, potem koliko je treba napraviti robote, in sicer so to določili glede na vsako glavo živine. Kdor je imel npr. 6 glav, je napravil 2 ali 3 rabote na podlagi lastninske pravice. Pregledali so inventar, če je treba kaj kupiti ali popraviti, potem poprava poti in razno.
Odbor je določil (ukordú) mlekarja in pastirje, z njimi so napravili pogodbo. Vsak je imel svoje zahteve. Mlekar je bil nekak gospodar. Mlekar je določil, kam se žene živino na pašo. Je važno, kako se živina pase.
V planino so predvsem gnali tisti, ki so imeli deleže. Ker niso imeli toliko živine, da bi krili svoje deleže, so vzeli na svoj delež število živine drugih kmetov brez deleža. Ta mu je dal neko odškodnino v denarju ali pa mu je pomagal na polju ali sta poravnala kako drugače. Odškodnina ni bila nikoli višja od 2 – 3 stotov sena.
Pastirji in mlekar so plačani v denarju. Kot nekdaj, tako je tudi danes (1951) predsednik planine izvoljen.
Blago (mlečne izdelke) so spravljali v dolino v koših. Navadno so imeli enega kupca, ki se je zglihal za vse blago dotičnega leta, do konca (8 – 10 tednov). Po koncu se uprava razide, če pa kdo želi še naprej pasti, gre to v breme posameznega gospodarja. Ni več skupne paše, vsak sam svoje pase, ali pa pase pastir živino od 2 – 3 gospodarjev. Mlekarji v tem primeru posebej zaračunajo.
Ko se blago proda, čez nekaj tednov pride račun, npr. po 4 tednih, ko je planina končana. Planinski račun so imeli v Kobaridu, to pomeni za vse pravo slavje, veselje.
Po vojni je bila obvezna oddaja masla in sira, sedaj pa ga prodajajo. Kdor pride, ga vzame proti plačilu. Niso vezani na enega samega odjemalca. V l. 1951 je vzela izdelke »Prehrana« iz Ljubljane, pa iz Slovenske Istre, pridejo upravniki menz.
Pred drugo svetovno vojno so prodajali svoje mlečne izdelke po domačih trgovcih v Trst. Tudi pod bivšo Avstrijo je bil Trst njihov glavni odjemalec sira in masla.

Planina je obzidana, ograjena. Med gozdom in planino je zid, prav tako je zid med Sužidsko in Svinsko planino, zid je tudi ob Nadiški dolini, deloma je tam ograja. Z zidom mislimo suhi zid.
Kjer je zdaj planina, je bil nekoč vse gozd, ki so ga strebili pred 40 leti (okoli l. 1910). Še Franc Beška je še kot mlad fant sam vlačil drva na kraj in potem v dolino.

Barbara Sosič