Slovenski etnografski muzej

Poklon bossa novi

Od 
8. september 2010
Do 
7. oktober 2010

8. september - 7. oktober 2010

Gostujoča razstava, Brazilija

Bossa nova je glasba, ki so jo v Braziliji ustvarili v času političnih sprememb in gospodarske rasti ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja in ki so jo pogosto označili kot glasbo brazilskega srednjega in višjega razreda. Glasbeni stil je izviral iz bogatih sosesk, ki so se hitro širile vzdolž plaž Ria de Janeira; besedila in glasbo bosse nove so ustvarjali glasbeniki srednjega in višjega razreda in tem slojem je bila tudi namenjena. Bossi novi so mnogi očitali, da je opevala brezskrben način življenja, ki je imel le malo skupnega z življenjem velike večine Brazilcev, ki so pripadali delavskemu razredu.

 

Ameriška igralka Kim Novak z brazilskim predsednikom

 

 

 

Skladbe bosse nove so namreč pogosto opevale ljubezen, plaže in lepe ženske in so bile bolj podobne opisom bohemskega življenja avtorjev kot pa zgodbam o vsakodnevni borbi za preživetje, ki jih najdemo v sambi, priljubljenem žanru delavcev. “Dekle iz Ipaneme,” skladba, ki je tudi izven Brazilije postala zelo popularna v izvirni portugalski verziji in v prevodih, je odličen primer družbene neangažiranosti pesmi bosse nove.

 

Tom Jobin

 

 

“Dekle iz Ipaneme” je zgolj skladateljev opis ženske, ki se spušča proti plaži - kako očarljivo se giblje, kako lepa je - in se konča z avtorjevo izjavo, da je nekaj najlepšega, kar je kdaj šlo mimo njega. Glasba, ki je spremljala prvi val besedil bosse nove, je bila sicer povsem nova, a je vendar uporabljala enako prirejene akorde kot v jazzu, združene s taktom bobna, značilnim za sambo.

Nekaj ironije je v tem, da so bossi novi, glasbenemu stilu, ki ga povezujejo z lagodnostjo, pripisali zasluge za rojstvo protestne glasbe šestdesetih let; slednja je kritizirala politične nemire v Braziliji, ki so v letu 1964 pripeljali do vojaškega udara. Pod vplivom negotovega političnega in gospodarskega položaja države so umetniki, ki so bili kritični do praznih besedil bosse nove, začeli uporabljati glasbo za izražanje svojih pogledov in kot sredstvo za poučevanje večinsko neizobraženega prebivalstva o trenutnem družbenem, političnem in gospodarskem stanju v državi.

 

Brazilski predsednik s Fidel Castrom (1959)

 

Po vojaškem udaru 1964 se je pojavila nova generacija glasbenikov bosse nove. Njihova glasba se je močno razlikovala od tiste, ki jo je ustvarjala prva generacija: opisovala je stiske Brazilcev in kritizirala novo vlado vojaške hunte. Poleg tega je za bosso novo nove vrste značilen nacionalni naboj, ki ga njena predhodnica ni imela. Novi val glasbenikov bosse nove ni pel samo o stiskah Brazilcev, zlasti o življenju tistih v severovzhodnem delu države, ki ga je prizadela huda suša; glasba, ki je spremljala ta besedila, je vključevala tudi uporabo tradicionalnih brazilskih instrumentov in je povzela marsikaj od drugih žanrov brazilske glasbe, tudi od sambe, kakršna je odmevala v favelah. A ne glede na razlike sta bila oba stila bosse nove tesno povezana z brazilsko zgodovino in sta odražala zgodovinska časa, v katerih sta nastala: prva v času gospodarske rasti in druga v času borbe za preživetje.

 

Razstava Bossa nova gostuje v Slovenskem etnografskem muzeju na pobudo in s podporo Veleposlaništva Brazilije v Sloveniji. Odprtje razstave bo ob praznovanju brazilskega dneva državnost 7. septembra 2010. Razstava sodi v SEMov okvir letošnjih prireditev posvečenih medkulturnemu dialogu.

Deli