France Marolt (1891–1951) je kot raziskovalec, skladatelj in dirigent pomembno zaznamoval številna področja slovenskega raziskovalnega in kulturnega prostora prve polovice 20. stoletja. Njegova zapuščina razkriva prepletenost raziskovalca in umetnika, saj je svoja spoznanja nenehno utrjeval v umetniškem delovanju in obratno – svojim umetniškim in idejnim predstavam je pogosto prilagajal raziskovalne vire in znanstvene teze.

Maroltovo delo je bilo raznovrstno, vpeto v številne, nekatere še danes vodilne inštitucije in dejavnosti. V glasbo je bil vpet že od mladosti, od konca dvajsetih let je zastavil ključne smernice svojega delovanja v umetniškem, raziskovalnem, pedagoškem in publicističnem delu. Ves čas svojega dela, izrazito pa tudi po drugi svetovni vojni, si je prizadeval za uveljavitev in opolnomočenje slovenske kulture. V svojem času je bil visoko cenjena osebnost, kar dokazujejo vloge v številnih organizacijah in komisijah pa tudi dopisovanja z nekaterimi pomembnimi sodobniki v slovenskem in jugoslovanskem prostoru.

Pričujoča razstava se osredinja na Maroltovo osebnost in delo, predvsem pa sledi njegovi ključni ideji: iskanju tistega folklornega gradiva, s katerim je utemeljeval slovensko nacionalno istovetnost. Veljava in pomen Franceta Marolta sta se ohranila do danes, predvsem v zborovski in plesno-poustvarjalni umetnosti ter glasbeni folkloristiki. Njegova dediščina je najbolj javno prepoznana v delovanju Akademske folklorne skupine France Marolt, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, vendar pa njegova zapuščina razkriva še veliko več. Razstava zato iz obsežne Maroltove zapuščine odbira tiste dokumente, ki naj pričajo o njegovi raziskovalni zagnanosti, predanosti glasbi in iskanju idealov, ki jih je želel doseči z umetnostjo, hkrati pa ne prikriva tistih vzgibov, ki so ga vodili v vsakokratnem iskanju slovenskosti, izvirnosti in avtentičnosti.