Knjiga je izšla v sozaložništvu Založbe Univerze v Ljubljani in Slovenskega etnografskega muzeja.

V 21. stoletju Unescova paradigma varovanja nesnovne kulturne dediščine kulturne prakse hitro spreminja v nesnovno kulturno dediščino. Avtorica je nesnovno dediščino in filme raziskala s perspektive oblikovanja znanja in identitet, pri čemer je bilo v razpravah o dediščini predvsem znanje obravnavano dokaj redko. V knjigi je na podlagi raziskave primera suhozidne gradnje pokazala, da uradno dediščinjenje v ospredje postavlja objektivizirano kognitivno znanje, manj pozornosti pa posveča utelešenim veščinam in tihemu znanju, ki so temeljni za obstoj in živost nesnovne dediščine. Kritična je do oblikovanja znanja z vrha navzdol v ilustrativnih filmih, ki temeljijo na etskih pogledih strokovnjakov, nosilcem dediščine pa dopuščajo le mehko tvornost z izjavami, ki so ubrane z avtorjevim konceptom. Zavzema se za dehierarhizacijo znanja v vseh reprezentacijah in za večjo epistemsko pravičnost v Unescovi varovalni paradigmi.