Leta 1953 je Garolla začel dokumentirati rojstvo italijanske mode. Fotografiral je mlade stiliste v njihovih ateljejih, prve nastope italijanske mode in njenih mojstrov - Schubertha, sester Fontana, Capuccija in drugih, tik preden so se uveljavili na mednarodnem prizorišču. Slikal je manekenke na cesti pred očmi radovednežev, poleg kioska s časopisi ali bistrojev, v nadrealističnih urbanih prostorih. Garolla in njegova kamera sta spremljala spremembe italijanske kulture, načina življenja in vse bolj množično ustvarjanje in uporabo podob.

Dvanajst fotografij na razstavi simbolično priča o edinstvenem stilu avtorja in o ozračju nekega obdobja v zgodovini Italije.

Mnoge njegove fotografije so podobne filmskim posnetkom. Prosto kadriranje, skoraj popolna odsotnost frontalnih pogledov in igra svetlobe in sence jih umeščajo v širšo pripoved. Spretno so vključeni izmišljeni in resnični prizori, ki so kmalu postali značilni za la dolce vita in Cinecittà, so vzvišene oblike ikonografije belpaese, s katerimi je Italija preko mnogih intelektualcev, umetnikov in fotografov izpovedovala svoje hrepenenje po sreči. Modna fotografija Garolle je značilen primer te igre preobrazbe.

Federico Garolla (1925–2012) je bil eden najbolj uglednih italijanskih fotoreporterjev, ki je potrdil mit o italijanski eleganci in kulturi. Pustil je spregovoriti močnim podobam Italije, ki se je približevala sreči in jo je doživljala na osnovi pripovednih obrazcev, ki so jih ustvarila stoletja kulture in ikonografije. V obdobju 1948–1975 mu je uspelo ujeti več kot pol stoletja dolgo italijansko kulturno zgodovino v ogromen arhiv s preko 200.000 enotami. Od leta 2012 naprej ta foto arhiv hrani njegova hčerka Isabella Garolla v Milanu.

Arhiv: Federico Garolla, Milano

Modni svet 50. let so zaznamovale  številne markantne osebnostmi z modnimi ateljeji v Rimu in tudi Milanu. Premiere v Scali so bile mondena priložnost za razkazovanje večernih oblek.

50. let se spominjamo kot obdobja izredno slavnostnih večernih oblek pretiranih širin, narejenih iz mnogoterih tkanin, obogatenih s čipkami ali svetlečimi se vezeninami.

V 60.letih so se vrednote spremenile. Oblike so postale preprostejše, bolj linearne, v skladu s tedanjimi geometrijskimi smernicami. Tudi vzor ženskega videza se je korenito spremenil in žensko z oblinami je spodrinila suhljata podoba, kakršna je bila model Twiggy.

Zaznamuje jih velik premik proti modernosti, eksperimentiralo se je z novimi tehnološkimi materiali kot sta plastika in kovina.

Visoka moda je pod pritiskom vse večje industrializacije prepustila mesto konfekcijski proizvodnji in tako omogočila uveljavitev prêt-à-porteja. Ob zatonu šestdesetih let se je spremenil družbeno-kulturni okvir v katerem se je oblikovala italijanska visoka moda.

Družba, pa ne le italijanska, se je spremenila, uveljavljali so se popolnoma drugačni kulturni vzorci.Privilegirana točka so postali mladi na koncu šestdesetih let. V ta čas sodi tudi izum mini krila, ki se ga je domislila Mary Quant.

Leto 1968 se je v zgodovino zapisalo kot začetek študentskih protestov, ki so rušilno vplivali na mondene modne rituale. Končalo se je obdobje sanj in razkošja. Mladina je spodbijala življenjske vzorce in vrednote predhodnih generacij. V imenu idealov, povezanih z delavskim gibanjem, so spodbijali koncept, ki je veljal za meščanskega.. To pa ni pomenilo konca mode pač pa konec nekega načina oblačenja. Nadomestili so ga drugi slogi, zelo pogosto z ideološkim nabojem.

V 70. letih je za visoko modo nastopilo obdobje krize, luksuz ni bil v skladu s časom. Večerne obleke, razkošne prireditve, mondene slovesnosti in običaji so postali preteklost. Na to se je odzvala rastoča industrija prêt-à-porteja oz. luksuznih konfekcijskih oblačil, ki je našla najprimernejše okolje za razvoj mode v Milanu. Hkrati se je pojavil nov poklic -  oblikovalec, projektant, ki je podjetju ponudi linijo novih modelov za serijsko proizvodnjo.

Iz binoma moda-industrija se je rodil Made in Italy.

V 80. letih je eksplodiralo potrošništvo iz želje, da bi se težavno obdobje 70.let končalo. Prevladal je koncept 'total looka', po katerem je slog izpiljen od glave do peta. Uveljavi se princip, po katerem je bila v središču mode znamka (ime oblikovalca) ne glede na njeno kakovost.

Bliskovit gospodarski in politični vzpon Italije  je pomnožil število potencialnih kupcev izdelkov Made in Italy. Za garderobo 'dobrega videza željnih' je poskrbela posadka že uveljavljenih oblikovalcev in tudi novih talentov.

V 90. letih je na modnem prizorišču prišlo do revolucionarnih sprememb: pojavil se je pestrejši nabor slogov kot kdaj koli prej v zgodovini. Modne revije niso več predstavljale le dominantnih smernic naslednje sezone, nasprotno, poudarja se  raznolikost tematik, oblik in materialov.

V tej točki ni več mogoče govoriti o ekskluzivno italijanski modi, saj je tudi moda podlegla vplivu globalizacije.

Od konca  60. let naprej se je v Italiji z rastjo industrije in zaradi  mnogovrstnih družbenih in tržnih sprememb začela hitra rast  proizvodnje konfekcijsko izdelanih oblačil oz. prêt-à-porteja. Končalo se je obdobje delovanja ekskluzivnih krojačev in stilistov, ki so ustvarjali unikatna oblačila za ekskluzivne naročnike.

Italijanski modni kreatorji začnejo načrtovati in oblikovati celostne kolekcije za različna podjetja, modne hiše in sezone, modne znamke so na pohodu. Uvajajo nove linije kot na primer unisex moda,  ženske in moške kolekcije  (Versace, Valentino, Armani). Kreatorji in njihove modne hiše se začnejo podjetniško in tržno usmerjati, specializirajo se za različne skupine izdelkov (dnevne, večerne obleke, jakne, srajce), materiale (jersey, sintetika  itn) in nove kombinacije  ter modne dodatke (čevlje, torbice). To pomeni preobrat v zgodovini italijanske mode in hkrati zapoved, ki so se ji prilagodili modni oblikovalci, do tedaj znani po visoki modi.

Več kot štirideset modnih kreacij na obešalnikih je bogat izbor primerkov prêt-à-porter oz. konfekcijskih oblačil, ki so dandanes preplavila ves svet in so Italijo postavila v sam vrh modne industrije. Na ogled so le nekateri primerki visoke mode iz petdesetih let, na primer žametni plašč, ki ga je oblikovala Biki za Mario Callas, in brezrokavnik Alviania, narejen iz pravih biserov za modno hišo Marucelli.     

Poudarek je na vsakdanjih oblačilih, ki so kakovostno oblikovani in serijsko izdelani primerki za sleherno žensko in ne za posebno odjemalko. Njihovi avtorji so Pucci, Ken Scott, Valentino, Roberta di Camerino, Versace, Mila Schön, Missoni, Ferragamo, Fernanda Gattioni.

Na razstavi ni modnih dodatkov, kljub temu pa je z razstavljenim parom Puccijevih damskih čevljev in s torbicama Roberte di Camerino simbolično opozorjeno, da so modni dodatki nepogrešljiva sestavina  oblačilnega videza in modnega oblikovanja.

Tekstilna industrija velja za eno izmed prvih slovenskih industrijskih panog. Kljub kakovosti konfekcije, ki je svoj vrh dosegla v 80. letih 20. stoletja, je danes praktično ni več.

V Sloveniji je izjemno veliko mladih oblikovalcev in samostojnih modnih oblikovalcev, ki delujejo v svojih podjetjih ali studiih in so vedno bolj prisotni na sejmih in tednih mode tudi v mednarodnem prostoru.

Ponudba na majhnem slovenskem tržišču je zelo široka in je primerljiva s tisto v svetovnih prestolnicah. Pomanjkljivost slovenske modne scene je, da oblačila ostajajo na ravni unikatne proizvodnje in ne doživijo serijske proizvodnje, oblikovanje po meri si lahko privošči le peščica kupcev.

Utrinke slovenske mode na razstavi Moda v gibanju zaokrožajo unikatne večerne obleke petih mednarodno uveljavljenih sodobnih slovenskih modnih oblikovalk. Te kreacije so vez med preteklostjo in sedanjostjo.

Made in Italy

Video iz arhivskega gradiva, za razstavo pridobljenega od italijanske RAI Teche v Rimu,  odstira pogled v zgodovinsko ozadje razvoja italijanske mode. Made in Italy je filmska  kompilacija fragmentov večih zgodb o prvih letih italijanske mode od njenega rojstva naprej,pripovedi markiza Giorginija (nestorja  rojstva italijanske mode) ter nekaterih prvih stilistov z utrinki modnih revij v Firencah in razkošnih oblek iz poznih petdesetih let, življenja na ulicah Firenc in v krojaških ter modnih ateljejih.

Začetek 50. let je zaznamoval zelo pomemben dogodek: februarja 1951 se je uradno pojavil Italian fashion, samostojen italijanski slog, osvobojen francoske prevlade. Rodil se je v Firencah, kjer je Giovanni Battista Giorgini, poslovnež in sanjač, zaznal priložnost, da bi Italija lahko izvažala ne le svoje izdelke, ampak tudi svoj modni slog, izvirno modno linijo, v celoti ustvarjeno doma. V Firencah, v svoji vili Torrigiani, je priredil prvo italijansko revijo visoke mode in nanjo povabil ameriške naročnike. Predstavile so se glavne italijanske modne hiše: Carosa, Fabiani, Simonetta, Sorelle Fontana, Schuberth, Marucelli, Noberasko, Vanna, Veneziani in tudi Pucci, Franco Bertoli in Mirsa, aktivni na različnih področjih visoke mode. Florentinski dogodek je zmagoslavno odmeval v tisku po vsem svetu.

Ni naključje, da so te revije po odločitvi Giorginija od leta 1954 naprej potekale v razkošni Beli dvorani (Sala Bianca) v palači Pitti v Firencah; Giorgini je namreč poudarjal pomen povezave s preteklostjo, posebno z renesanso, ki je vse navzoča v Firencah.   

Video in montaža: Jasna Hribernik
Izbor arhivskega gradiva: Nina Zdravič Polič
Prevod: Marjola Zdravič
Arhiv RAI Teche: Made in Italy: Alta moda, Roberto Arata, 1959; Sfilate di moda a Palazzo Pitti, Piera Rolandi, 1958; La moda Italiana a Firenze, Modenese Beppe, Rodino Giulio,1957.

La Dolce Vita

V Italiji je v petdesetih in šestdesetih letih vzcvetelo sladko življenje, la dolce vita, italijanska fraza, ki označuje optimizem in preporod. Bilo je živahno obdobje, bil je čas velikih sprememb, ko se je v Italiji začelo oblikovati novo življenje, ko so se  razcveteli gospodarstvo in motorna industrija, želja po zabavi in blaginji, moda, umetnost in kinematografija .

Družbeno podobo Italije tega časa kritično izpostavlja film velikega režiserja Federica Fellinija La Dolce Vita iz leta 1960 z ikono italijanskega filma Marcellom Mastroiannijem v vlogi paparazza, ki s fotografskim aparatom  vstopa v intimo slavnih.

Filmska projekcija na razstavi odlomka iz Fellinijevega filma La Dolce Vita je slaven nočni prizor z igralko Anito Ekberg v rimski Fontani di Trevi v Rimu, ki simbolično vzbudi občutek takratnega časa iskanja novega, sladkega življenja - la dolce vita.  

Arhiv: Intramovies SRL

Odsevi mode v slovenskem igranem filmu (1950-1999)

Prisotnost modnih tendenc druge polovice dvajsetega stoletja v slovenskem igranem filmu, ki je ena od tem pričujoče razstave, zajema obdobje socialistične Jugoslavije in prvo desetletje samostojne države. Slovenski film ne pozna filmskih zvezd, ki bi ključno vplivale na modo svojega časa. V filmih s sodobno tematiko prevladujejo oblačila navadnih ljudi. Spogledovanje z visoko modo zasledimo le pri redkih ženskih slovesnih oblačilih.

Video na razstavi je kratek pregled oblikovanja kostumov za  slovenske filme s sodobno tematiko, ki kaže tako odsev modnih trendov kot tudi oblačilno kulturo časa, v katerem so nastajali.

Filmi: Ples v dežju / Dance in the Rain, Boštjan Hladnik, 1961; Ne čakaj na maj / Don’t Whisper, František Čap,1957; Veselica / The Feast, Jože Babič, 1960; Ljubezni Blanke Kolak / Blanka Kolak’s Love, Boris Jurjaševič, 1987; Nočni izlet / Night Trip, Mirko Grobler, 1961; Minuta za umor / A Minute for Murder, Jane Kavčič 1962; Lažnivka / Liar, Igor Pretnar, 1965; Na papirnatih avionih / On Wings of Paper, Matjaž Klopčič, 1967; Oxygen, Matjaž Klopčič, 1970;  Ko pride lev / The Lion is Coming, Boštjan Hladnik, 1972; Vdovstvo Karoline Žašler / The Widowhood of Karolina Žašler, Matjaž Klopčič, 1976; Eva, Franci Slak, 1983; Leta odločitve / The Years of Decision, Boštjan Vrhovec, 1884; Blues za Saro / Blues for Sara, Boris Jurjaševič, 1998; Temni angeli usode / Dark Angels, Sašo Podgoršek, 1999.

Video: Jasna Hribernik
Izbor filmskih insertov in tekst: Lilijana Nedič
Filmski inserti: Slovenski filmski center, Casablanca Productions, Arsmedia

Ples v dežju, režiserja Boštjana Hladnika 1961

Filmska projekcija sanjskega prizora. V tem prizoru, ki uteleša igralkino hrepenenje po mladosti, lepoti in slavi, je kostumografka Nada Souvan oblekla igralko Dušo Počkaj v bleščečo večerno obleko izjemnega kroja in lepote. V realističnih filmskih prizorih nosi igralka v soglasju s takratno modo kostim, bluzo in krilo, pulover in krilo, črn trenč in svileno ruto, tesno zavezano okoli vratu.

Utrinki slovenske mode

Utrinki slovenske mode je filmski prikaz prizorov iz kulture oblačenja pri nas, ki obuja že skoraj pozabljene čase.

Video instalacija: Jasna Hribernik, White Balance
Tekst: Marcel Štefančič
Arhiv: TV Slovenija, Arhiv Republike Slovenije, zasebni arhiv

Petdeseta: moda je delo

Najprej je bilo delo. In moda je bila le produkt dela. V petdesetih letih o tem ni bilo nobene dileme: najprej vidimo tovarno, stroje, delavke in delavke, delovni proces, tkanje, šivanje, delo – šele potem pridejo moda, modne revije, izhodi, piste in nasmehi manekenk. Manekenke pozirajo, korakajo in se smehljajo, toda brez občutka krivde, brez nelagodja in tesnobe. Z razlogom: tega, kar nosijo (in promovirajo, oglašujejo, prodajajo), ne izdelujejo otroci ali brezpravni, mizerno plačani, očem skriti delavci v tretjem svetu, ampak domačini, delavci in delavke s stalnimi zaposlitvami, rednimi plačami, vsemi delovno-pravnimi pravicami in zagotovljenim socialnim varstvom. Ko zagledamo obraz šivilje, posnet skozi tkanino, je jasno: za tem, kar nosite, je delo. Človeško-čutno delo.

Šestdeseta: delo je zabava

Da ljudje ne bi imeli občutka, da socializem zaostaja za Zahodom, so bili potrebni stalni dokazi modernosti. Modna hiša, ki so jo v Ljubljani odprli leta 1962, je bila ultimativen dokaz modernosti: tekstilna blagovnica samoizbirnega tipa je pod isto poslovno streho združila konkurenčna podjetja, zbirala in obdelovala podatke o tržnih gibanjih ter uvajala nove prodajne in propagandne prijeme, od modnega svetovanja do modnih revij. In seveda: imela je pojem modernosti – tekoče stopnice. “Predno stopiš na stopnice, se primi za črno gumo,” je pisalo pred stopnicami, ki so peljale le navzgor, ne pa tudi navzdol. Varčevanje? Kje neki: ko si enkrat gor, ne greš več dol. Šestdeseta so bila čas vzpona, letenja, rasti – čas, ko je socializem odkril trg. In moda je ta “navzgor” oblekla, saj je ponujala oblačila, ki so bila primerna za vsako priložnost, tako za delo kot za zabavo – ženska lahko v njih pleše na stolih in stopi na najvišjo stopnico, doma in v službi. Moda je sporočala: delo = zabava. A tudi: zabava = delo. Vsi smo manekeni! Vsi smo izložbe! Vsi smo moda! Ali kot je sporočal propagandni filmček: “Zdaj za lepoto ni treba več trpeti. Moderna konfekcijska tovarna ne pozna čakanja. Šivanke in stroji hite v ritmu časa.” Ritem časa je bil ritem trga, ki je bil v očeh socialističnega ljudstva ritem modernosti.

Sedemdeseta: zabava je trg

Dve dami sta se poškodovali, ko sta se njuni maksi obleki v Modni hiši zapletli v tekoče stopnice. V ritmu časa sta izgubili ritem. To je bil signal, da je z modernizacijo Slovenije nekaj narobe in da socialistična obsedenost s trgom skriva številna tveganja in številne pasti. Tekoče stopnice so sporočale: modernizirate se na lastno odgovornost! Klopčičevo Vdovstvo Karoline Žašler in številni drugi slovenski filmi v sedemdesetih so sporočali: modernizacija Slovenije je spodletela! Podeželsko vas na obronkih Slovenskih goric, kjer se bohoti tovarna papirja, pregazi orjaška bala papirja. Trg, ki ga je socializem sprejel kot mesijo modernosti, se je obrnil proti socializmu. Razcep med podeželjem in Ljubljano je bil viden, tudi v oblačenju, toda moda – moderna, modna oblačila – je prihajala prav iz manjših podeželskih krajev: Alpina (Žiri), Šešir in Kroj (Škofja Loka), Prebold (Polzela), Mura (Murska Sobota), Lisca (Sevnica), Mont (Kozje). Podeželje je moderniziralo Slovenijo, obenem pa ni hotelo biti moderno. V to, kar je proizvajalo, ni verjelo. Modo je le igralo. V kaj verjamejo vsi tisti salonski starčki in starke, ki si na modni reviji – očitno v nekem blejskem hotelu – ogledujejo manekenke v kopalkah? V socializem? Ne, socialiste le igrajo. Socializem je bil le igra, nekaj modnega, modni krik, ki ga je preglasil krik trga. Jakijeve poslikave Preboldovega tekstila so bile upor proti enoličnosti, hkrati pa tudi zahteva po konkurenci in trgu.

Osemdeseta: trg je moda

Čez hrib se vije dolga kolona partizanov: utrujenih, izčrpanih, izmozganih, sestradanih. To je prizor, ki se ga spomnimo iz številnih jugoslovanskih partizanskih epopej. In kaj se zgodi potem? Nekdo nenadoma dahne: Tovariši – zapojmo! In partizani, ki se komaj premikajo, začnejo na ves glas energično peti! Enako je veljalo tudi za socialistične stahanovce, “junake dela”, ki so med trdim, garaškim delom – med preseganjem norm in rušenjem delovnih rekordov – peli. V osemdesetih letih – po Titovi smrti, v času hude gospodarske in finančne krize, zadolževanja, strogega varčevanja, slavljenja trga kot odrešilne modernosti, ultimatov Mednarodnega denarnega sklada ipd. – je od te evforije ostala le še disko vročica “muralistov”, manekenov v oglasih za Murina oblačila, ki pa so obenem sporočali, da je moda postala delo samo po sebi, ločeno od realnega, čutno-človeškega, tovarniškega dela, svoj lastni vzrok. Tovarne so iz modne enačbe izginile. Zlagoma so jih itak preselili v tretji svet, tako da je od mode, ki je bila nekoč produkt dela (in ki tega ni skrivala), ostala le Claudia Schiffer, supermanekenka, katere naloga je, da čim bolj prikrije, da je moda produkt človeškega dela in da jo ustvarjajo brezpravni otroci tretjega sveta. Še več, Schifferjeva ustvarja vtis, da je moda njeno delo, njen produkt (le zakaj bi sicer tehtala 100 milijonov?), da torej nastane magično, saj veste, na čudežnem, čarobnem in čarodejnem trgu, ne pa v tretjesvetovnih znojilnicah, v katerih je zadnji modni krik vedno krik trga.

Številni posamezniki, ki so za razstavo prijazno prispevali svoj neprecenljiv nasvet in podporo: Jožica Brodarič, Ralf Čeplak Mencin, Elena Fajt, Giorgio Forni, Angelo Izzo, Isabella Garolla, Walter Liva (CRAF), Nataša Kelhar, Vida Koporc Sedej, Karin Košak, Judita Krivec Dragan, Marta Rau Selič, Tanja Šumrada, Mojca Turk, Miha Vipotnik, Metka Vrhunc, Marjola Zdravič, Andrej Zdravič, Miha Zupan.