Za današnje vsakdanje življenje sta značilna obstoj in praksa novih obredov, zlasti kadar se ti nanašajo na spremembe v družbenem in političnem življenju. Prekopavanje in prevoz posmrtnih ostankov pomembnih in kultnih oseb v povezavi z dvojnim pokopom v kraju rojstva pomenita pravzaprav prenašanje starih kulturnih vzorcev, prilagojenih novim kulturnim (in ne le kulturnim) kontekstom. V ciklusu posmrtnih in pogrebnih šeg, pri ponovljenem oziroma “dvojnem” pokopu, je imel izkop poseben pomen, tako kot tudi “srečanje” in “videnje” umrlega. Natančno ime šege s tako kompleksno strukturo in vsebino ni jasno. Medkulturni podatki potrjujejo razširjenost obredov, povezanih s to šego, in potrjujejo njen univerzalni antropološki kontekst. Podatki za območje južnih Slovanov potrjujejo, da je bila na tem območju šega dvojnega pokopa znana že v prvi polovici devetega stoletja. Motiv za nastanek tega članka pa je bilo neobjavljeno gradivo Etnološkega atlasa Jugoslavije, ki so ga zbirali na Centru za etnološko kartografijo Oddelka za etnologijo Filozofske fakultete v Zagrebu. Iz zbranega gradiva lahko sklepamo, da je do dvojnih pokopov (s spremljajočimi obredi) prihajalo v časovnem razponu od 40 dni do 30 in več let. Razlogi in motivi za prekopavanje so bolj ali manj jasni. Pogosto je bil vzrok le pomanjkanje prostora, vedno pa je prekope spremljalo spoštovanje do ostankov umrlega. Po avtorjevem mnenju je ključ za razumevanje tega problema mogoče najti v raziskavah in zanesljivih interpretacijah obredov, ki so del procesa prekopavanja. Glede na to avtor omenja dve tradiciji: 1. izkop grobov, da bi preučili stanje trupla, povezan z verovanji o volkodlakih in vampirjih; 2. različni načini izražanja spoštovanja.