Avtor v članku proučuje odnos prebivalcev Istre do smrti v času velikih epidemij 15. in 16. stoletja. Ta odnos je mogoče razbrati iz del lokalnih mojstrov, slikarjev fresk v istrskih cerkvah, zlasti v delih mojstrov Vincenta in Janeza iz Kastva in njuni slavni različici Plesa smrti – Mrtvaškega plesa. Drug tip dokumentarnih virov so grafiti, ki so jih z glagolico napisali preprosti ljudje na omet cerkvenih sten. Ti grafiti na slikovit način odsevajo okoliščine tistega časa, vsakodnevne dejavnosti preprostih ljudi, kljub temu pa niso nikoli omenjeni v kronikah uradne zgodovine. Raziskave zgodovinarjev in zdravnikov odkrivajo načine in razširitve določenih epidemij v Istri, načine zavarovanja pred njimi, posledice teh epidemij in status uradne zdravstvene zaščite, ki se nanaša na bolnike. Če primerjamo vse tri različne vire, si lahko na slikovit način predstavljamo sliko družbe v tem zgodovinskem obdobju, ki ga je zaznamovala hitra in številna smrt. To je bilo obdobje, ko so se življenjske vrednote zelo hitro spreminjale, zmagoslavje smrti pa je bilo neogibno.