Etnološki in antropološki pogledi na javne prireditve v Sloveniji
Pregledni znanstveni članek poda zgodovino
etnološkega in antropološkega pisanja o javnih prireditvah od
institucionalizacije etnologije v Sloveniji dalje. Članek se začne z
vprašanjem, katere dogodke velja upoštevati kot "javne prireditve". Avtor
ugotavlja, da "javno" ni vselej jasno definirano, beseda "prireditev" pa ni
analitični koncept. Zato se odloči, da bo pozornost posvetil čim širšemu
naboru avtorjev, ki so pisali o intencionalnih, torej namerno in ciljno
proizvedenih ter določeni javnosti, to je ne zgolj neki organizirani
skupini, dostopnih dogodkih. V drugem delu avtor pozornost usmeri na
etnografsko delo, v okviru katerega javne dogodke vidi kot priložnosti za
vzpostavljanje vezi med etnografi in njihovimi sogovorniki na terenu. Ob
primerih iz mednarodnega prostora predstavi tudi opis terenskega dela v
Reziji, kjer se ekipa raziskovalcev z domačini najprej ni znala zbližati,
to pa ji je nazadnje uspelo zaradi sproščenega vzdušja ob vaškem prazniku.
Javna prireditev je bila tako priložnost za vzpostavitev vezi in pomagalo
terenskemu delu. Toda etnografija javnih dogodkov odpira tudi metodološko
dilemo: na kakšen način je to, kar raziskovalec opazuje, pristen oz.
prirejen izraz neke kulture? Vprašanje avtentičnosti je disciplino na
različne načine spremljalo že dolgo časa, na področju javnih prireditev pa
je zadevalo predvsem turistične prireditve. Avtor ugotavlja, da je to
vprašanje celo preobremenjevalo slovenske etnologe, zaradi česar se niso
zanimali za vrsto javnih dogodkov, ki vanj s svojimi vsebinami niso
zadevali. Pri tem so delovali kot čuvaji "pravilnih" uprizoritev
"tradicije", torej bolj strokovno kot znanstveno.