Članek analizira sodobno slovensko “krpanomanijo” kot pojav, ki predstavlja kulminacijo približno stoletje trajajoče zgodovine krpanskega mita kot enega osrednjih nacionalnih mitov. Precejšnja pozornost je posvečena dvema osnovnima tipoma branja povesti o Martinu Krpanu (zgodovinsko-etnološkemu in literarnokritičnemu). Vsa ta branja, pogosto forsirana, so odigrala ključno vlogo pri preobrazbi povesti v nacionalni mit, katerega mitskost se morda najlepše kaže v tem, da je Krpan postal “interpretacijsko pomagalo” za osmišljevanje nacionalnega vsakdanjika, zlasti kar zadeva relacije Slovencev z zunanjim svetom in posebej z EU. Članek prinaša tudi tezo, da je zgodba o Krpanu varianta habsburškega mita, in v podporo tej tezi obravnava pojav variante krpanskega mita v italijanski književnosti (C. Cergoly Serini).