V prispevku skuša avtor v osrednji Sloveniji najti ustrezne vzporednice Juriju Vodovniku (1791–1858), štajerskemu samoukemu pesniku, katerega pesmi so se vse do danes ohranile v repertoarjih ljudskih pevcev, posebno na Pohorju in na Štajerskem. Ugotavlja, da precej podobnosti z Vodovnikom kažeta dolenjska učitelja in organista Matevž Kračman (1773– 1853) in Andrej Kančnik (1775–1841), katerih pesmi so prav tako prešle v ustno izročilo. Av tor dokazuje, da za ljudsko pesništvo ni toliko važno, kdo in predvsem kaj je ustvarjalec (lahko je neizobraženi samouk ali pa intelektualec), ampak je važnejša predvsem poetika pesmi, ki mora biti blizu ljudem, da lahko neko pesem sprejmejo za svojo. V omenjenih dveh ustvarjalcih vidi nov izziv za slovensko folkloristiko, saj njen del tovrstnih avtorjev ne priznava za ljudske ustvarjalce in “prave” ljudske pesnike. Ugotavlja, da bo del slovenske f olkloristike moral revidirati nekatera svoja, iz 19. stoletja podedovana stališča.