Iz družbene narave človeške vrste izhaja potreba po umeščanju – med ljudi, v prostor in v čas. Skozi razmerja med sabo in drugimi vsakdo išče odgovore na vprašanja in si oblikuje predstavo o svetu. Okolje, ki oblikuje posameznika, narekuje, kako naj se ta povezuje, kako naj vidi, čuti in vrednoti ljudi in stvari, pojme in ideje, znanja in izkušnje, preteklost in prihodnost …

Lahko smo pozorni na različnosti, lahko nas navdušujejo enakosti; ničesar ni mogoče zanikati. Različnosti izhajajo iz individualnih izkušenj, vsakdanjega življenja in kulturne barvitosti, enakosti iz lastnosti človeške vrste. Zato se razstava posveča razmerju med osebnim, skupnim in zgodovinskim spominom, ter razmerju med osebno, skupno in univerzalno dediščino. Bolj kot v vidno obliko dediščine usmerjamo pozornost v to, kako dediščina nastaja in kakšen pomen ima.

Razstavo ponujamo kot prostor postanka med vsakdanjimi obveznostmi ter premisleka o sebi in drugih ljudeh, o svetu in življenju, ki ga živimo. Z razstavo želimo oživljati čudenje in radost nad živopisanimi podobami mnogoterih svetov. Ne ponujamo enoznačnih odgovorov; raje spodbujamo spraševanje in iskanje lastnih odgovorov, izmenjavo mnenj in izkušenj.

Kaj ni tudi to oblika umeščanja?