Slovenski etnografski muzej

Kaj 
Predavanje
Kdaj 
petek, 24. februar 2017 - 11:00
Cena 
Prost vstop

Jawhar Sircar, Indija: Muzeji Indije: Organiziranost, vprašanja in izkušnje

Gostujoče predavanje

Jawhar Sircar je mednarodno priznani strokovnjak s področja kulturne politike, raziskovalec, publicist, predavatelj …

Od 80. let prejšnjega stoletja sodeluje z lokalnimi in regionalnimi muzeji v Indiji. Med letoma 2003 in 2006 je deloval kot državni sekretar Zahodne Bengalije, pristojen za šolstvo in muzeje. Med letoma 2008 in 2012 je bil državni sekretar za kulturo pri zvezni vladi v Delhiju. V tej vlogi je vodil in nadzoroval osem najpomembnejših muzejev v Indiji. Odgovoren je bil tudi za številne specializirane Centre znanosti in muzeje v Indiji. Jawhar Sircar je odigral ključno vlogo tudi pri pripravi Muzejske politike Indije, dokumenta, ki velja še danes. Je pionir najobsežnejših reform na področju muzejskega sektorja v Indiji,  državi z nekaterimi najstarejšimi in najbogatejšimi zbirkami sveta,  katerih predstavljanje in metodologijo upravljanja z njimi je bilo potrebno temeljito prenoviti, kar je Sircar izvedel kljub precejšnjim nasprotovanjem.

Njegova prizadevanja in dosežki na tem področju so mednarodno prepoznani in postal je častni in vabljeni gost številnih velikih muzejev po svetu, kot na primer v Londonu, Parizu, Berlinu, New Yorku, Washingtonu, Sydneyju, Melbournu in drugod.
Britanski muzej mu je podelil srebrno medaljo za njegove izjemne prispevke na področju kulture.

Povzetek predavanja:
Muzeji Indije: Organiziranost, vprašanja in izkušnje
V uvodu predstavite so obravnavana vprašanja več kot dve in pol stoletji trajajočih izkopavanj in shranjevanja predmetov v indijskih muzejih. Arheologija in muzeologija imata v Indiji posebno vlogo zaradi aktualizacije pomena 5500 let trajajoče neprekinjene civilizacije in rekonstrukcije zgodovine Indije; pojasnjujeta, kako je nezgodovinski način razmišljanja otežil dokumentiranje dediščine in zakaj indijska zgodovina in kultura nista bili deležni prednostne obravnave.

Nastanek in razvoj muzejev v Indiji sega v leta po 1814. V Indijskem muzeju v Kalkuti pa  sicer hranijo etnografske zapise in predmete, ki so jih zbirali že od 1784 dalje. Na primeru treh predmetov je pojasnjena njihova vloga v zgodovinskem razvoju Indije.

Sledi primer Nacionalnega muzeja v indijski prestolnici New Delhi. Z dvema predmetoma, ki pripadata 3‒5 tisoč let stari kulturi doline Inda, je osvetljena indijska civilizacija.
Po Sircarju je glavnina predmetov, ki jih hranijo tudi v splošnih ali ne- antropoloških muzejih,
povezanih z zgodovinskim razvojem človeka na tem delu sveta ne glede na dejstvo, da jim mnogi umetnostni zgodovinarji in »pravoverni muzeologi« ne namenjajo posebne pozornosti. Podobno velja za druge razstavljene predmete tega muzeja.

Sircar  utemeljuje tezo, da je za zgodovino človeka v Indiji  pričevalna večina njihovih muzejskih zbirk ne ozirajoč se na njihov prvotni namen postavitve, kar ilustrira s primerom dveh izjemnih muzejev ki so ju ustanovili Britanci v Kalkuti in Mumbaju v prvih desetletjih 20. stoletja, da bi proslavili vrhunec svoje imperialne slave

Na primeru Indira Gandhi nacionalnega muzeja človeka (Indira Gandhi National Museum of Man), specializiranega centralnega muzeja za etnografijo, ki se nahaja v osrčju indijske podceline v mestu Bhopal (muzej na površini enega kvadratnega km obsega številne galerije z razstavljenimi replikami bivališč pripadnikov raznih etničnih skupin iz najbolj oddaljenih kotičkov Indije, itd.), si predavatelj zastavlja vprašanja, ali bi morali predstavljati tudi »drugega« v indijski družbi, torej manjše marginalne etnične skupine in njihov poseben način življenja, - v skladu z naziranji zahodne antropologije -, ali pa bi se morali osredotočiti le »nase« in na svoje prednike.

Drugi del predavanja se osredotoča na  vprašanja in izzive postavitve zbirk in pravil razstavljanja, osvetlitve, vpletenih ljudi, in na druga vprašanja, s katerimi se soočajo muzeji.
Predavatelj o njih razpravlja v kontekstu Indije in razkrije poseben odnos do zapuščine. V Indiji je več kot milijarda hindujcev živela po strogih starodavnih zapovedih o uničevanju predmetov, ki so jih nekoč uporabljali njihovi pokojni in je bilo njihovo shranjevanje zato prepovedano. To pa lahko tudi pomeni, da je sam koncept muzeja v svojem izhodišču neetičen do stare indijske kulture.

Sircar se dotakne še drugih izzivov, s katerimi se je srečeval pri svojem delu z muzeji, pojasni dejavnike, ki so ovirali razvoj muzejev v Indiji. Predavanje zaključi z vprašanjem, naslovljenim na slovenske muzeje, o njihovih izkušnjah, ki bi lahko bile skupne obema državama: »Ali bi morala pripoved določati postavitev predmetov ali morajo predmeti določati muzejsko naracijo?«.