Slovenski etnografski muzej

Cincarji v južnem Banatu

V vseh državah jugovzhodne Evrope, še posebej na Balkanu, živijo pripadniki cincarske etnične skupine, za katero lahko rečemo, da so s svojo večno razpršenostjo med ostalimi etničnimi skupinami (narodi) na tem prostoru s tolerantnostjo, vrednostmi, sprejemanjem in hitrim prilagajanjem novim pogojem življenja, sprejeli danes tako dominantno težnjo interkulturnega dialoga in življenje v Evropi brez meja.

Na vprašanje, kdo v bistvu so Aromuni (kot jih stroka prepoznava) ali Cincarji (naziv, ki se uporablja v Srbiji in Bolgariji, …), Vlahi (poimenovani v Makedoniji, Bosni in na Hrvaškem…) oz. Makedromuni (kot jih imenujejo v Romuniji…), še ni splošno sprejetega relevantnega odgovora. V strokovnih krogih se o njih veliko razpravlja na osnovi povsem nasprotnih hipotez. Kljub vsem strokovnim nasprotjem pa so strokovnjaki sledili njihovi zgodovinski vertikala bivanja in obstanka na tem prostoru vse do današnjih dni. Že sam pogled na zemljevid Balkana odkriva mnoge nazive, hribovja in naselja, ki dokazujejo življenje Cincarjev na tem področju, npr. Durmitor, Vizitor, Vlašić, Vlaško polje, Stari Vlah...

V Srbijo so Cincarji v največjem številu prišli kot trgovci in obrtniki v času Otomanskega imperija. Ukvarjali so se tudi s transportom blaga (kiridžiluk) in imeli so razvito mrežo svojih hanov (gostiln) po Balkanu, ki so se marsikje ohranili še danes. Trgovina med Otomanskim imperijem in Avstro-Ogrsko monarhijo je bila najbolj razvita v 18. in 19. stoletju, ko so velike karavane konj, oslov in celo kamel tovorile bombaž, svilo, riž, tobak, mak, olje in še druge dobrine iz vzhoda in juga najprej v Beograd do Savskega pristanišča, kjer se je tovor carinil, nato pa naprej do Zemuna na drugi strani Donave, od koder je bilo blago po rečnih poteh ali po kopnem poslano naprej v Pešto, na Dunaj, v Leipzig in v Trst.

Iz Avstro – Ogrske monarhije pa so v Otomanski imperij izvažali steklene in porcelanske izdelke, manufakturno blago, orožje, ure … Obmejna mesta, kot sta bila Zemun in Pančevo (na avstro-ogrski strani), so doživljala velik razcvet. V južni Banat so se priseljevale mnoge družine Cincarjev zaradi novih trgovskih izzivov (dnevno je šlo čez Donavo na banatsko stran po več sto ljudi) in pa tudi zaradi želje po varnejšem življenju v dobro urejenem krščanskem Cesarstvu.

Najznačilnejše poti preseljevanja so potekale od Zemuna in Pančeva preko Bele Crkve, Vršca do Temišvara, Bukarešte, Konstance.., nato pa do Novega Sada, Pešte, Prage... in nenazadnje do Ruma, Vukovarja, Zagreba in Dunaja... Mnogi od teh sposobnih Cincarjev so si s svojo spretnostjo, kontakti, varčnostjo in neutrudnim delom pridobilo večje bogastvo, nekateri med njim pa tudi plemiške nazive (Servijski, Nako, Dadanji, Močanji...).

Cincarski trgovci so bili dobro organizirani, tesno rodbinsko povezani s številnimi trgovskimi kontakti od Aleksandrije do Odese, Konstantinopla, Benetk, Dunaja,… Zabeleženo je, da je znan trgovec iz Zemuna, Apostol Hadži Dijamandis, delal s svojim bratom Teofanom iz Sereza. Ta mu je pošiljal bombaž, Apostol ga je prevzel v Beogradu, nato pa preko Zemuna odpravil naprej proti Dunaju k veliki cincarski trgovski družini Karajanis. Iz delovanja na poteh, ki so se vile od Bližnjega vzhoda do Dunaja, si je eno največjih bogastev v Evropi pridobila družina Sina iz Moskopolja, kasneje preseljena na Dunaj in v Pešto; bila je to velika trgovska in bankirska družina in družina galantnih donatorjev in dobrotnikov.

Razvoj trgovine, povečanje življenjskega standarda in splošnega napredka so tako kot vedno zamajale nestabilne politične razmere: vstaje, socialni pretresi in vojne, ki jih na Balkanu ni nikoli manjkalo. Migracije z juga na sever so se zaradi tega vmes prekinjale ali se odvijale znatno bolj počasi, vendar nikoli niso povsem zamrle. Še posebej je veliki del cincarskih priseljencev zajel mesta v Banatu po uničenju največjega cincarskega in balkanskega mesta iz začetka 19. stoletja – Moskopolja (danes južna Albanija).

Zabeleženo je, da so se Cincarji v Banat priseljevali iz znanih tradicionalnih cincarskih mest (Blac, Vlahoklisura, Lunka, Šatišta in seveda iz Moskopolja). Med velika trgovska imena tega čas spadajo družine Mandrino, Oka, Koka, Mano Zisi, Kiki, Zaharin, Prenda, Leko, Zaho, Vreta, Dijamandis, Lambrin, Bota, Zega, Prita, Sterja, Veriga... pred njimi pa še veleposestniške rodbine s plemiškimi nazivi, kot so Nako, Močonji, Dardanji...

Na območju današnje Vojvodine in cele Srbije je v 18., 19. in v začetku 20. stoletja v skoraj vsakem mestnem okolju živelo več cincarskih rodbin, ki so s svojo obrtjo, poznavanjem jezika, izobrazbo in tolerantnostjo dale znaten pečat ustvarjanju mestnega načina življenja. Često so bile te cincarske družine gonilna sila in prava avantgarda teh mest. Iz te etnične skupine prihajajo velika imena ne le iz trgovskih voda in ekonomije, temveč tudi iz umetnosti, kulture, politike… Največja srbska pisca komedij, Branislav Nušić in Jovan Sterija Popović (iz Vršca), sta bila Cincarja. Cincarskega porekla so tudi pesniki Jovan Jovanović Zmaj, Branko Radičević, Laza Kostić... prav tako ugledni politiki Nikola Pašić, Lazar Paču, Cincar Marković... ter svetovno znani znanstveniki Mihajlo Pupin, Djordje Mano Zisi...

V času med obema vojnama, po nastanku prve Jugoslavije, je počasi zavest o obstoju cincarske etnične skupine izginjala in tančica pozabe se je spuščala nad etnično skupino, ki je dala tako znaten doprinos vsem balkanskim državam. Po drugi svetovni vojni so bile izgubljene vse sledi Cincarjev. Redko kateri od potomcev Cincarjev se je spominjal svojih korenin ali imel kakršno koli védenje o tem, kdo so Cincarji ali Aromuni, kdo so bili njihovi predniki in od kod izvirajo njihove korenine. O materinskem romanskem jeziku, ki je eden od zgodovinskih narečij sodobnega romunskega jezika, se v tem času ni vedelo ničesar. Tudi izobraževanje v tedanji državi ni vključevalo nikakršnega védenja o tej etnični skupini.

Nihče o Cincarjih ni vedel ničesar, nihče jih ni omenjal. Kljub temu pa so Cincarji obstali, predvsem v obliki skrite manjše etnične skupnosti. V zavesti ne tako številnih cincarskih pripadnikov, a številnih cincarskih potomcev, se je ohranila nit spominov o njihovih romanskih koreninah, ohranili so se nekateri družinski spomini, zgodbe iz mladosti, spominjali so se uspavank svojih babic, legend in pesmi, ki so jim jih pripovedovali in peli dedje.
Okoliščine so nanesle, da se je sredi 20. stoletja v mesta Pančevo, Vršac in Bela Crkva ter v južni Banat preselilo več cincarskih družin zaradi ekonomskih razlogov: iz dveh vasi ob albansko – makedonski meji in iz vasi Hume ob makedonsko – grški meji, ki še govorijo cincarsko narečje, kar je dragocenost za vse pripadnike cincarske etnične skupnosti v Vojvodini.

Podoben asimilacijski proces kot v Vojvodini se je odvijal tudi v drugih dražavah, kamor so se zatekli Cincarji po zlomu Otomanskega imperija. Razbiti in razseljeni med razne novo nastale države, iztrgani iz svojih centrov iz planinskih masivov Gramosa, Pinda, Olimpa, Vermiona (danes severni deli Grčije, južne Albanije in južne Makedonije), so se hitro stopili z večinskimi narodi, med katerimi so se znašli zaradi zgodovinskih dogajanj. Pozabljati so začeli na svoj materin jezik, s tem pa tudi na svojo tradicijo, kulturno nasledstvo, svoje običaje in etnično identiteto.
V začetku 90. let 20. stoletja, sredi demokratičnih procesov, ki so zajeli ves Balkan, se je tudi cincarska manjšina, sprva sramežljivo, nato pa bolj pogumno, začela zavedati svojih etničnih posebnosti in jih tudi izkazovati.

Euroregionalni center za razvoj družbe v multietničem okolju „In medias res“ iz Pančeva je kot nevladna organizacija in kot edina v Vojvodini ustanovila Center za kulturo Cincarjev (Aromunov) in začela s številnimi aktivnostmi za promocijo in afirmacijo te male, obrobne in nepravično pozabljene etnične skupnosti. Poleg predavanj, razstav, projekcij dokumentarnih filmov, okroglih miz ne le doma temveč tudi v tujini, medijskih gostovanj in strokovnih simpozijev je zaživela tudi založniška dejavnost v cincarskem narečju, prevod knjige o Cincarjih, strokovni raziskovalni projekti ter že tri leta delujoče brezplačne delavnice cincarskega jezika v Pančevu. S pomočjo vzajemnih obiskov in skupnih prireditev so si Cincarji iz Vojvodine pridobili mnoge kontakte s pripadniki cincarskih skupnosti iz drugih držav.

Gostovanje „In medias res“a in njegovega Centra za kulturo Cincarjev v SEMu je velika čast in spodbuda za to majhno, slabo poznano skupnost. Ob tem upajo, da bo njihovo gostovanje pripomoglo, da slovenska publika o Cincarjih izve čim več in se s tem védenje o njih umesti na bogati evropski etnični zemljevid.
Eden od pančevskih Cincarjev je nekoč dejal, da je lepo vedeti, kdo si, lepo je poznati svoje korenine, svoj materin jezik, čuvati svojo tradicijo, živeti svobodno s spoštovanjem in dostojanstvom in tako kot vse etnične skupine v Evropi živeti skupaj.

Svetlana Nikolin
Evro regionalni centar za razvoj društva u multietničkim sredinama „In medias res“ Centar za kulturu Aromuna (Cincara) Pančevo, Vojvodina, Srbija