Sea-our life
Leta 2018 je Slovenski etnografski muzej pridobil obsežno zbirko predmetov slovenske ribiške družinske Caharija, po domače Babčevih iz Nabrežine pri Trstu. Zbirka se tako v Slovenskem etnografskem muzeju pridružuje Babčevi čupi Mariji, edinemu popolnoma ohranjenemu deblaku, kakršne so uporabljali slovenski ribiči v Tržaškem primorju. Bogdan in Martin Petelin, zadnja lastnika Babčeve družinske zbirke, sta za donacijo prejela Častno Valvasorjevo priznanja za leto 2018, ki ga podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Zbirka je bila leta 2018 na ogled na občasni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja, leta 2020 pa bo predstavljena na občasni razstavi v Trstu.
Družina Caharija si je tako kot druge nabrežinske ribiške družine utirala pot na kamniti kraški zemlji, na morju in ob njem. Preživljala se je s tistim, kar sta ji nudila zemlja in morje. Obdelovala je vinograde, polja, imela nekaj glav živine, družinski člani so se dan za dnem podajali iz vasi po strmih kamnitih stopnicah k morju. Tam so se srečevali z drugimi slovenskimi ribiči iz Nabrežine in okolišnjih vasi. Soustvarjali so zgodbe z morja in oblikovali življenje na Krasu, povezani v istem prostoru in času.
Minevala so leta, menjavali so se rodovi in spreminjale so se družbene okoliščine, z leti so Babčevi opustili ribištvo. Na podstrešje družinske hiše so skrbno shranili predmete pranonov in pranon, nonov in non ter staršev. Ustvarili so bogato družinsko zbirko, zakladnico spominov petih rodov. Največ predmetov so uporabljali trije rodovi ribičev; sprva pri vsakodnevnih opravilih in so bili nepogrešljiv del njihovega vsakdanjega življenja, kasneje so jih hranili za spomin na prednike in minule čase.
Preko shranjenih predmetov so vzpostavljali stik s preteklostjo: s predniki in z nekdanjimi časi, ko je morje še krojilo vsakdan Babčeve družine. Posamezni predmeti so postali simbolni spomini na prednike. Z vtisnjenimi imeni in priimki, inicialkami, letnicami izdelave ali le s sledmi dotikov rok ljudi, ki jim je morje pomenilo vir življenja, so predmeti pričali o preteklem življenju Caharijeve družine.
Predmetov niso ohranjali le, da bi z njimi iz roda v rod prenašali družinske spomine, hranili so jih tudi z namenom, da bi ribištvo čim bolj približali širši skupnosti, ki se je tako korenito spremenila in preživetveno oddaljila od morja. Družinsko zbirko je kot ogledno v 70. letih 20. stoletja na podstrešju zasnoval Zdravko Caharija, zadnji Babčev ribič in predzadnji lastnik Babčeve hiše, ko je moral opustiti ribištvo kot dejavnost, s katero se je preživljal. Vrata Babčeve hiše so bila od tedaj odprta za vse, ki jih je zanimalo življenje na Krasu in ob morju.
Dolgoletno sodelovanje Slovenskega etnografskega muzeja z Babčevo družino in možnost, da predmete leta 2018 tudi prikažemo v muzeju na občasni razstavi Morje – naše življenje: odstrti spomini s podstrešja nabrežinske ribiške družine, sta privedla do pomembne odločitve, da družina preda celotno družinsko zbirko Slovenskemu etnografskemu muzeju z željo, da se zbirka v prihodnosti prikaže v bližini kraja njene uporabe. Podarjena obsežna družinska zbirka Caharijevih obsega okoli tristo dobro ohranjenih predmetov. Med predmeti je veliko pripomočkov za ribolov, ki so jih uporabljali od 19. stoletja do 70. let 20. stoletja. Zbirka je gotovo ena od pomembnejših zaokroženih zasebnih družinskih zbirk na Tržaškem.
Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Bogdanom Petelinom, nečakom Zdravka Caharije. Ob predmetih smo na razstavi prikazali utrinke življenja Caharijeve družine. Muzejskim obiskovalcem smo želeli približati življenje slovenskih ribiških družin iz Nabrežine, jih seznaniti z njihovim vsakdanom in praznikom ter jim spregovoriti o slovenskem ribištvu Tržaškega primorja, o njegovem gospodarskem in širšem družbenem pomenu ob prikazu življenja konkretne ribiške družine in njene družinske dediščine. Prav zato smo družino Caharija umestili v širši kontekst skupnosti, prostora in časa, ob upoštevanju konkretnih življenjskih okoliščin družine. Leta 2020 bo razstava Morje−naše življenje: odstri spomini s podstrešja nabrežinske ribiške družine na ogled v Trstu.
Odstrti spomini s podstrešja
Večina podarjenih predmetov, ki so bili na ogled na razstavi Morje−naše življenje, je prav s podstrešja Babčeve hiše, zatočišča družinskega spomina, snovne in nesnovne družinske dediščine. Podstrešje, imenovano kašča, je bilo prvotno namenjeno shranjevanju pridelkov: ječmena, koruze, krompirja ipd. Na kašči so hranili tudi mreže, jih pletli in krpali v zimskih dneh. Sčasoma so »kaščo« spremenili v prostor za shranjevanje predmetov, ki jih niso več uporabljali, a jih zaradi njihove spominske vrednosti niso zavrgli.
Na podstrešje so vodile široke urejene stopnice. Za vrati so bile na steni fotografije Babčevih ribičev na morju in druge družinske fotografije. Pod njimi je bila poličnica z izpostavljenimi predmeti, ki so Zdravka Caharijo spominjali na posamezne družinske člane.
V osrednjem prostoru podstrešja je Zdravko Caharija razporedil predmete v vsebinske sklope glede na namen njihove uporabe. Med predmeti je shranil veliko pripomočkov za ribolov, ki sta jih uporabljala njegova oče Avguštin in nono Janez Avguštin, pa tudi tiste, ki jih je izdelal
in uporabljal sam. Poleg pripomočkov za ribolov in drugih predmetov, povezanih z morjem, so Caharijevi na podstrešju hranili tudi osebne predmete posameznih družinskih članov (nonov brivski pribor in torbico, nonin šivalni pribor…), predmete, ki so bili namenjeni le izbranim družinskim članom ali posebnim gostom, in tiste, ki so jih uporabljali ob posebnih priložnostih, povezanih z večjimi opravili, letnimi šegami in navadami ali življenjskimi mejniki in jih je družina prav zato opredelila kot dragocene (npr. umivalnik in vrč, kredenco za servis in steklovino, intarzirano skrinjo, tekstil nonine bale). Med shranjenimi predmeti je bilo tudi nekaj takšnih, ki so spominjali na vlogo ženske in njihova opravila (pripomočki za prodajo rib, posodje...).
Pod osrednjim strešnim oknom je stala mizarska miza, Zdravkov delovni prostor. Tu je obiskovalcem prikazoval postopke izdelovanja ribiških igel, krpanja mrež. V Babčevi družini se je ohranilo skozi rodove poleg samih predmetov tudi vedenje o njihovi uporabi, izdelavi, o izdelovalcih, ohranila so se znanja, povezana z ribolovom, kakor tudi domači narečni izrazi za posamezne predmete in njihove dele. Tako iz roda v rod ni prehajala le snovna družinska dediščina, ampak tudi nesnovna.
Skozi podstrešje Babčevih je ob številnih predmetih in ob slikovitem Zdravkovem pripovedovanju valovalo morje. Zbrani predmeti, ohranjeni spomini, ki so se prenašali iz roda v rod v Babčevi družini, kažejo na globoko navezanost na morje in na prepletenost vsakega trenutka življenja družine z morjem. Ob vstopu na podstrešje Babčevega doma je obiskovalec dobil občutek, da vstopa v preteklost. Podstrešje je postalo prostor neštetih spominov.
Babčeva čupa Marija
Povezava med Slovenskim etnografskim muzejem in družino Caharija traja že desetletja. Prve stike je s Caharijevimi navezal kustos Slovenskega etnografskega muzeja Milko Matičetov v 40. letih 20. stoletja. Po njegovi zaslugi je muzej leta 1947 pridobil Caharijevo čupo Marijo, danes edini v celoti ohranjeni morski deblak, kakršne so uporabljali slovenski ribiči Tržaškega primorja.
Do leta 2004 je bila čupa Marija shranjena v muzejskem depoju, od leta 2005 do leta 2015 je bila na ogled na stalni razstavi Med naravo in kulturo v vsebinskem sklopu o morskem ribolovu. Bila je razstavljena, kot da bi bila potegnjena na prodnato obalo, tik pred fasalom, nišo v zidu, v kakršnih so nabrežinski ribiči hranili svoje čupe. Čupo je na razstavi vsebinsko dopolnjeval dokumentarni film, ki je obiskovalcem približal izdelavo plovila, njegove sestavne dele, veslanje s čupo in jim odgovarjal še na morebitna druga vprašanja, ki bi se jim utegnila porajati ob pogledu na sam predmet.
Po desetih letih na razstavi je bila čupa Marija preseljena v depo, kjer jo hranimo kot izjemno muzealijo v klimatsko ustreznih pogojih. Na razstavi pa je na ogled njeno ponazorilo v naravni velikosti, ki obiskovalcem omogoča neposreden stik s predmetom. Vanj lahko sedejo in si skušajo predstavljati, kako je bilo veslati tako dolg in ozek čoln oziroma kako je bilo z njim pluti po morju. S čupo so se Caharijevi podajali na morje ob strmi kraški obali. Leta in leta so si kot ribiči utirali pot med morskimi valovi, ki so krojili njihov vsakdanjik in praznik. Čupa Marija bo v Slovenskem etnografskem muzeju ostala tudi za bodoče rodove kot priča vpetosti slovenskih ribičev v okolje bivanja, njihove iznajdljivosti, znanja in spretnosti. Po izročitvi čupe Marije muzeju je Zdravko Caharija izdeloval modele čup v spomin na čupo Marijo. Ti modeli z vsemi sestavnimi deli nazorno predstavljajo, kakšno plovilo je bila čupa. Čupa Marija je kot edini v celoti ohranjen primerek morskega deblaka eden od pomembnejših muzejskih eksponatov Slovenskega etnografskega muzeja.
Čupo Marijo je leta 1898 stesal iz hloda hoje Janez Avguštin Caharija, pranono Bogdana Petelina, rojen leta 1864. Hlod je kupil v Bukovju pri Postojni, kjer so bili mogočni gozdovi. V Nabrežini in okolici namreč ni bilo primernih dreves za tako dolg čoln. Žal se v Babčevi družini ni ohranilo ime gospodarja, od katerega so kupili debo. Deblo hoje so Babčevi iz Bukovja z vprego pripeljal v Nabrežino ter ga stesali na sosedovem dvorišču, saj sami niso imeli tako velikega »borjača«. Med ohranjenimi spominskimi predmeti so na Babčevem podstrešju ohranili tudi vse potrebno orodje za izdelavo čupe. Izdelava čupe iz debla je zahtevala veliko spretnosti. Čupa Marija je dolga 6,86 m in široka 0,65 m. Bogdanov nono je o izdelavi čupe zapisal: »Dobro se spominjam, ko je ta prva njihova jadrnica tam za Mulom pod hribom razpadla. Ni bilo več jadrnice. Prisiljeni so bili, da so si stesali čupo. Moj oče je sam v Trnovskem gozdu zbral to veliko smreko in smo jo vsekali. Bila je 6 metrov dolgo in 1 meter debelo deblo. S konji so jo pripeljali v Nabrežino na grofov borjač. Dobro se spominjam kot otrok, imel sem komaj 5 let. Moj ded in moj oče so to čupo pridno zdobli in tesali. Jaz pa kot otrok sem si vsak dan to čupo ogledoval.« (Dnevnik Avguština Caharija, Bogdanovega nona) Premazana z bitumnom, opremljena s teslirjem, s tremi vesli in vsemi drugimi obveznimi sestavnimi deli, je bila pripravljena za plovbo po morju. Z volovsko vprego so jo odpeljali v sesljanski zaliv, jo tam z voza spustili v morje in z njo odveslali v nabrežinski zaliv. Dobila je svoj prostor na prodnati obali, v slabem vremenu pa so jo umaknili v »fasal«, odprtino v podpornih zidovih v bregu za zalivom, ki je bila, kot se spominja Bogdan Petelin, prvi, gledano v smeri od Trsta, nahajala se je tik pod kazunom (hiško za shranjevanje ribiških pripomočkov) devinskega grofa. V naslednjih nišah so bile shranjene čupe drugih nabrežinskih ribičev, med njimi tudi čupa Liza, znane nabrežinske ribiške družine Gruden, po domače Martinčevih.
S čupo so Babčevi ribiči (Janez Avguštin Caharija, Avguštin Caharija in Zdravko Caharija) lovili raznovrstne ribe, med njimi tudi tune z mrežo pošto za tune, kalamare s pošto za kalamare. Za ribolov so jo uporabljali do leta 1942. Po tem so v njej le še barvali mreže z borovim lubjem in jih na ta način zaščitili pred gnitjem.
Lastniki so lepo skrbeli za čupo Marijo. Vodo so iz nje odstranjevali s posebno vevnico, tako imenovano »svjeslo«. Opravilu so rekli »p'lanje«. Razpoke na njenem trupu so redno mašili s predivom in jo mazali s katranom. Večji poseg so morali narediti le na krmi, ki je z leti zgnila. Tako kot ostale čupe so namreč tudi čupo Marijo hranili v fasalu malo nagnjeno s krmo navzdol, usmerjeno proti obali, in s premcem obrnjenim proti bregu. Vsa voda se je na tako postavljeni čupi v fasalu stekala prav na krmo, kar je povzročilo njeno gnitje.
Babčeva domačija
Današnjo Babčevo hišo so zgradili leta 1906 v bližini trga sv. Roka. Stara Babčeva domačija pa je stala na malem trgu starega vaškega jedra, na t. i. Kržadi (iz italijanščine Crosada = stičišče več ulic), hišna številka 38. Na sredi trga je bil vodnjak, »štirna«. Stara Babčeva hiša je bila majhna in prav tako je bilo majhno dvorišče, »borjač«. K hiši je spadal še hlev za dve kravi, svinjak in hram. Na ograjenem kraškem dvorišču je rastla murva. Dvorišče je bilo tako majhno, da so imeli gnojišče skoraj pred hišnimi vrati. Dvorišče je bilo tudi premajhno, da bi na njem lahko stesali čupo Marijo, ko so pripeljali deblo hoje z vprego v Nabrežino. Čupo so si zato izdelali na »borjaču« v bližini Babčeve domačije.
Leta 1906 se je družina Caharija preselila v sedanjo hišo, ki so jo sezidali zidarji iz Furlanije, in bivalne razmere družine so se znatno izboljšale. Po smrti Zdravka Caharije leta 2010 je hišo podedoval njegov nečak Bogdan Petelin. Ker se hiša nahaja v spomeniško zavarovanem delu vasi, je bila obnova v zadnjih letih zelo premišljena in niso spreminjali njene zunanje podobe. Ob stanovanjskih hiši so obdržali tudi gospodarsko poslopje, stričevo delavnico, zelenjavni vrt in njegovo staro trto. Na dvorišču je še vedno vodnjak in pred vhodnimi hišnimi vrati klop, ob vhodu pa rastejo oleandri, ki so bili tu že prej.Bogdan Petelin opiše novo, sedanjo Babčevo hišo: »Stavba ima štiri nadstropja. Klet ali kantina je delno vkopana v zemljo zaradi zahteve po stalni zmerni temperaturi, razdeljena na tri prostore. V prvem, manj vkopanem prostoru, hramu, so nekdaj hranili orodje in posode za pridelavo vina ter orodje za razna popravila. V srednjem prostoru, kantini, so bile prazne posode za vino in shramba za soljeno prašičje meso, soljene ribe in drugo hrano, ki je potrebovala nižjo temperaturo. V tretjem, najhladnejšem prostoru, pravi kantini, so hranili vino v sodih. V pritličju je bila glavni prostor kuhinja z zidanim štedilnikom, okoli katerega smo se greli v zimskih dneh. V kuhinji smo jedli ob okrogli mizi. Povezan s kuhinjo je bil majhen prostorček s polico, na kateri je bil škaf z vodo in lonec z ječmenovo kavo. Soba ob kuhinji je služila kot shramba in ob trgatvi za večerjo številnih pomagačev. Druga soba ob vhodu, opremljena z boljšim pohištvom, je bila namenjena posebnim prilikam. V prvem nadstropju so bile tri spalnice. Na vrhu je bilo podstrešje, imenovano kašča. K hiši so spadali še gospodarski prostori, in sicer hlev za krave, nad njim senik, ob njem prostor za voz (vozarnica), hlev za prašiče, gnojnik in mala kovaška delavnica. Ker hiša ni bila povezana z vodovodom, je imela na dvorišču vodnjak, v katerega se je stekala deževnica s strehe. V bližini je bilo korito za napajanje živine. Hiša je bila povezana z občinskim vodovodom leta 1956, ko je bila zgrajena javna fontana pred hišo.« (Bogdan Petelin) Na stebre ob vhodnih dvoriščnih vratih so pritrdili izklesano kamnito tablo s simbolom grozdja in z ribo ter z napisom Babčevi.
Družina
Tako kot v večini nabrežinskih družin so tudi pri Babčevih živeli pod isto streho stari starši, starši in otroci. Pri Babčevih so to bili: nona Jožefa (pranona Bogdana Petelina), roj. Radovič (hišno ime Mohorinkni), nono Avguštin Janez (pranono Bogdana Petelina), mama Ana (nona Bogdana Petelina), roj. Pertot in oče Avguštin (nono Bogdana Petelina). Mama Ana Pertot se je priselila v Babčevo hišo. Ana in Avguštin sta imela otroke: Vero, Ano Marijo (mama Bogdana Petelina), Dorino in Valentina Zdravka.
Družina Caharija je bila vpeta med delo in družabno življenje v Nabrežini, ki so ga narekovali vsakdanji in praznični stiki na vasi ter sodelovanje družinskih članov v različnih društvih. Družinski člani so bili ves čas vključeni v kulturni utrip domačega kraja, ki so ga dejavno soustvarjali. »Kulturna dejavnost v Nabrežini je bila zelo bogata s čitalnico, bralnim društvom, tamburaškim orkestrom, pevskim klubom, ljudskim odrom, godbenim društvom in ljudsko knjižnico. V začetku stoletja je delovalo Olepševalno društvo Nabrežina, ki je skrbelo za urejenost vasi in okolice. Med vojnama pod fašistično vladavino v Italiji so bile vse te organizacije ukinjene. Po drugi svetovni vojni so zaživela le nekatera društva: godbeno društvo, kulturno društvo Igo Gruden in novonastalo športno društvo Sokol. Vsa društva so sedaj zelo aktivna in omogočajo druženje številnih Nabrežincev. Moja nona Ana je do poroke vodila izposojanje knjig v ljudski knjižici, stric Zdravko je nastopal v dramskem društvu in pel v društvenem pevskem zboru. Mama Ana je pela v cerkvenem pevskem zboru, jaz, Bogdan, sem bil včlanjen v Prosvetno društvo Igo Gruden, pel v društvenem zboru. Brat Martin je član Prosvetnega društva Igo Gruden. Sodeloval je v društveni dramski skupini in pel v pevskem zboru.« (Bogdan Petelin)
VLOGE DRUŽINSKIH ČLANOV
Vloge posameznih družinskih članov, ki so se kazale v medsebojni delitvi dela in sodelovanju, so bile jasno določene. Ženske so uvajale v delo hčere, očetje sinove. Kot se spominja Bogdan, je prezaposlenim materam s hišnimi opravili ostajalo le malo časa za otroke. Z njimi so se ukvarjale none in neporočene tete. Ženske so imele pomembno vlogo tudi pri drugih opravilih, saj so bile vključene skoraj v vsa opravila, pri katerih so prevzele od moških fizično manj zahtevna dela, a kljub temu težka opravila. Ne smemo pa prezreti njihove vloge tudi pri ribištvu, predvsem pri prodaji rib in kulinariki.
Sin Zdravko Valentin je kot edini moški potomec prevzel posest in nadaljeval ribiško dejavnost. Njegov nečak Bogdan je največ časa pri delu preživel z moškimi, ki so ga kot moškega potomca uvajali v kmečko delo in ribištvo. Otroke so zelo kmalu uvajali v poglavitna dela, kar je bil pomemben del vzgoje. »Raznašal sem po vasi mleko in ribe, nosil zajtrk, malico ali kosilo nonotu in stricu v vinograd ali v pristan Pri čupah. Ko sem malo odrasel, sem pomagal pri ribarjenju, na kmetiji in v vinogradu. V otroških in mladostnih letih sem največ časa preživel pri Babčevih, kjer sta nono Avguštin in stric Zdravko name prenašala svoje znanje in izkušnje. Med temi mi je bilo posebno všeč ribarjenje, ker je bilo v stiku z naravo, z morjem, ob vsakem vremenu in z nepredvidljivostjo ulova. Trenutki napetosti vleke mreže iz morja v pričakovanju dobrega ulova so mi ostali v trajnem spominu. Spoznal sem tudi oskrbo živine, košnjo in spravljanje sena, vinogradništvo, pridelavo vina, vrtnarjenje in vzdrževalna dela okoli hiše. To mi danes, ko sem podedoval Babčevo hišo, pride zelo prav, ker znam marsikaj postoriti okoli hiše in prenašati to znanje sinovoma.« (Bogdan Petelin)
IZ RODA V ROD
Tako kot v drugih nabrežinskih družinah je tudi pri Babčevih posest podedoval le eden od otrok. Posest je prehajala s staršev na moške potomce, le v primerih, ko ni bilo moškega potomca, je posest dedovala hči. Pri Babčevih so nestrpno pričakovali moškega potomca, ki naj bi poleg posesti nadaljeval tudi ribištvo kot osnovno preživetveno dejavnost. Dejstvo, da se edini sin Zdravko ni poročil in nadaljeval rodu, je nona Avguština zelo potrlo, zato je preusmeril svoja pričakovanja za nadaljevanje ribiške dejavnosti na vnuka Bogdana. Nono Avguštin in stric Zdravko sta ga pogosto vzela s seboj na morje in mu skušala čim bolj približati ribištvo. Čeprav je Bogdan Petelin dejansko nadaljeval svojo poklicno pot daleč od morja, je njegova povezava z morjem v zgodnjem otroštvu pustila v njem sledi za vse življenje.
ŽENSKE PRINESEJO V ZAKON
Premoženje, ki ga je prinesla v zakon ženska, je bilo pomemben prispevek k gmotnemu položaju družine. Ženin prispevek v premoženju, tudi denar, t. i. doto, so v skladu s splošno uveljavljenimi navadami in običajnim pravom tudi Babčevi dogovorili pred sklenitvijo zakonske zveze in ga zapisali v ženitno pogodbo. V primeru ženine smrti je to premoženje pripadalo njenim sorodnikom.
Babčeva dekleta so si pred poroko oskrbela za zakon tudi balo; premoženje, ki so ga imela za svojo rabo in za gospodinjstvo. Vsebina bale je bila odvisna od gmotnih zmožnosti nevestinih staršev, njihovega družbenega ugleda in nasploh od tega, iz kakšnega družbenega okolja je izhajala nevesta. Nona Ana Kristina, ki se je priselila k Babčevim, je s seboj prinesla intarzirano skrinjo, prevleke za vzglavnike, prevleke za odeje, rjuhe, brisače in drug tekstil z izvezenimi inicialkami.
Ženske so imele pomembno vlogo pri upravljanju z družinskim denarjem in so izplačale družinske člane, ki niso podedovali posesti.
Med ohranjenimi opredmetenimi spomini so Caharijevi skrbno shranili in uredili družinske dokumente, med njimi tudi poročne pogodbe in številne druge dokumente, ki pričajo o življenjskih mejnikih posameznih družinskih članov in razvoju Caharijeve domačije.
OPREDMETENI SPOMINI NA LJUBE POSAMEZNIKE
Spomin na posamezne družinske člane dopolnjujejo predmeti, ki družinske člane najbolj spominjajo na posameznega družinskega člana.