Razstava Zvoki Slovenije - Od ljudskih godcev do avsenikov je zgodba o zvoku in godčevstvu na naših tleh.

Pripoved začenja v pradavnimi, v času, ko je kamenodobni človek navrtal kost jamskega medveda in morda prvič v zgodovini hote zapiskal nanjo. Sledi prikaz nekaterih pomembnih mejnikov, ki nas povezujejo s preteklostjo in kažejo na bolj ali manj nepretrgan razvoj glasbe na naših tleh:

- železnodobni godec na panovi piščali z vaške situle je prav neverjetno podoben današnjim haloškim godcem na trstenke;
- glasbilo, na katero igrajo angeli na srednjeveških freskah v naših cerkvah, je zanimiva 'domača' različica opreklja, še v tem stoletju pomembnega glasbila domačih ljudskih godcev;
- rog iz Valvasorjevega opisa pa je pred nekaj leti ponovno neodvisno zaživel kot godčevsko glasbilo le nekaj kilometrov proč od Bogenšperka, kjer ga je ovekovečil naš polihistor;
- na številnih panjskih končnicah, slovenski etnološki posebnosti s konca 18. in iz 19. stoletja, najdemo številne godčevske prizore, zgodbe in glasbila; likovni vir je sicer poetiziran, a prepoznaven, natančen in poveden.

Prizori so presenetljivo podobni stanju z začetka 20. stoletja, ko se na naših tleh izoblikujejo t. i. stalne godčevske skupine, to je take s stalno zasedbo glasbil, ki bi jim lahko rekli »slovenske«. Značilno zanje je izvajanje večglasja, pri katerem en inštrument igra vodilno melodijo, ostali pa ga spremljajo in dodajajo bas. Godci so vedno igrali za ples, po pravilu brez dodanega petja.

Po letu 1848 lahko v Sloveniji sledimo zanimivemu razcvetu instrumentalnega muziciranja, ki ga narekujejo burna politična, kulturna in socialna dogajanja na naših tleh. Fotografski dokumenti skoraj stoletnega obdobja prikazujejo številne glasbene priložnosti in prilike iz tistega časa.

Sredino 19. stoletja bi v opisu naše ljudske glasbene preteklosti lahko označili kot »razkol z izročilom«. Iznajdba harmonike je namreč v temeljih zamajala tradicijo domačega muziciranja. Harmonika je postala priljubljeno glasbilo v najrazličnejših glasbenih zasedbah, zlasti 'frajtonarica' pa v nekaj desetletjih tudi pri nas vodilni godčevski inštrument.

Za prva desetletja 20. stoletja je značilen hiter razvoj cele vrste novih »zvočnih« iznajdb, med njimi fonografa, radia in gramofona, ki so utrle pot novi in hitro rastoči svetovni glasbeni industriji. Dogodki niso obšli naših krajev in ljudi ter so pomembno sooblikovali podobo domače glasbe tako doma kot med našimi izseljenci preko luže.

Radio je, zlasti po drugi svetovni vojni, globoko posegel na področje ljudske glasbe. Svojim poslušalcem je ponujal kolikor mogoče različno glasbo in jo skušal čim bolj približati ljudem. S tem je povzročil enotenje prej raznolikega kulturnega prostora, izvajalce pa spodbujal, da so se trudili biti avtorski, prepoznavni, zabavni in všečni. Rodila se je narodno-zabavna muzika.

Novi ansambli so sicer poskušali slediti zgledu domačega (instrumentalnega) godčevskega izročila, vendar so komponirali svojo muziko in zanjo pisali avtorska besedila. Radijske »zvezde« so se začele seliti na odre, se zato oblačiti v noše in po svojih močeh zabavati ljudi. Nastal je vzorčni model tega novega in nadvse uspešnega glasbenega gibanja: ansambel bratov Avsenik, tip instrumentalno-vokalne narodno-zabavne glasbe.

»Klasično obdobje« naše narodno-zabavne glasbe bi lahko imenovali čas desetih let - od prvih nastopov bratov Avsenik (1953) - do prihoda Lojzeta Slaka na glasbeni oder (1963). V tem času se je v vsebinskem pogledu zgodilo pravzaprav vse, kar je to glasbeno zvrst široko uveljavilo doma in po svetu. Kasnejši razvoj je tekel predvsem v smeri naraščanja števila izvajalcev, profesionalizacije nastopanja ter popularizacije te glasbene zvrsti in širjenja njenega vpliva na čim večji del glasbenega tržišča.

Domača narodno-zabavna scena je ves čas pomembno vplivala tudi na istovrstna glasbena dogajanja v Ameriki in Kanadi. Bila je navdih in glavna gibalna sila, ki je preko luže sooblikovala podobo njene danes nadvse priljubljene in široko prepoznavne različice - t. i. clevelandske polke, ki je med našimi izseljenci postala eden od nespornih simbolov slovenstva in točka, okoli katere se lahko združujejo različne generacije.

Mag. Igor Cvetko