Slovenski etnografski muzej

Zgodba pomočniškega spričevala

Datum objave 
15. maj 2020
Kontakt 
Pomočniško učno pismo (spričevalo) Jakoba Krbavčiča, 21. januar 1925 (hrani SEM)

Po prvi svetovni vojni in podpisu rapalske pogodbe je Istra in njeno prebivalstvo prešlo pod Italijo. Gospodarske razmere so bile slabe, možnosti za zaposlitev so bile pičle. Družine na majhnih kmetijah s številnimi otroki, ki so v vojni izgubili svoje očete, so se težko preživljale.

Med takimi družinami z materjo samohranilko in več otroki je bila tudi Krbavčičeva iz sv. Ivana pri Buzetu. Zaradi revščine so morali družinski člani odhajali »v svet« za zaslužkom. Dela ni bilo lahko najti ne na Reki in ne v Trstu, zato so se še ne polnoletni sin Jakob Krbavčič s svojim starejšim bratom Egidijem in njegovim prijateljem decembra 1920 odpravili iskat delo v Ljubljano. Ker mladoletni Jakob ni mogel dobiti prepustnice za potovanje v Kraljevino SHS, so potovali z vlakom do Rakeka, nato pa so na skrivaj prestopili rapalsko mejo in se peš odpravili proti Ljubljani. Prvo noč so prespali na seniku pri Brezovici, naslednjo že v Ljubljani, v hlevu gostilne Stari tišler.

Mladi Jakob Krbavčič se je hotel izučiti za mehanika. Ker pa ni našel mojstra, ki bi ga izučil te obrti, je našel priložnost za poklic pri ljubljanskem svečarju in medičarju Rajku Pečniku na sv. Petra cesti, kasnejši Trubarjevi ulici, ki ga je tudi sprejel pod streho. Pri njem je Krbavčič do svojega petnajstega leta pomagal pri vsakdanjih hišnih opravilih. Kuril je peči pod kotli za vosek, pospravljal po delavnici in pomagal mojstru prevažati izdelke do strank.

S 1. januarjem 1922 je petnajstletni Jakob Krbavčič pri mojstru Pečniku nastopil vajeniško dobo, ki je trajala do 1. januarja 1925. Hkrati je na Vrtači v Ljubljani obiskoval občo obrtno nadaljevalno šolo, jo januarja 1925 končal s prav dobrim uspehom in 21. januarja istega leta naredil tudi pomočniški izpit. Slaščičarska in medičarska zadruga v Ljubljani mu je tako 21. januarja 1925 podelila učno pismo, s katerim ga je imenovala za pomočnika.

Krbavčič je nato pri Pečniku delal kot pomočnik in mojstru, ki je bil vdovec in ni imel bližnjih sorodnikov, v zadnjih letih njegovega življenja vsestransko pomagal. Po Pečnikovi smrti leta 1931 je Jakob prevzel obrt, odkupil in obnovil stanovanjsko hišo, v kateri sta bili še delavnica in trgovina, in kot priznan ljubljanski obrtnik uspešno vodil svojo svečarsko in medičarsko delavnost vse do sredine sedemdesetih let preteklega stoletja. Umrl je leta 1988 v rodnem Buzetu, kjer je živel zadnja leta svojega življenja, pokopan pa je na ljubljanskem pokopališču Žale.

Jakob Krbavčič, svečarski in medičarski mojster, pred drugo svetovno vojno (fototeka SEM)Rajko Pečnik, svečarski in medičarski mojster in učni mojster Jakoba Krbavčiča, 1. polovica 20. stoletja (fototeka SEM)Jakob Krbavčič pri svečarskem delu v svoji delavnici, 70. leta 20. stoletja (foto: Andrej Krbavčič)
Deli