Čipke so se v začetku svoje razvojne poti pojavile kot okrasni zaključki in obrobki, nato kot okrasne aplikacije in nato še kot samostojni uporabni in krasilni predmeti.

S čipkami so bile od 16. do konca 18. stoletja opremljene tekstilije cerkvenih in posvetnih ritualov in praznikov, oblačilna oprava vladarjev, cerkvenih dostojanstvenikov, dvorjanov in visokega plemstva. Konec 18. in v 19. stoletju se je raba čipke za praznične namene in nevsakdanjo, svečano opravo razširila na premožnejše meščane in kmete, še posebej z dostopnejšimi strojnimi čipkami. Nato je postala čipka okras ženskih spodnjih oblačil in oblačilnih dodatkov. Z množično produkcijo oblačil in sintetičnimi materiali pa je vzorec čipke lahko sestavina izdelkov vsakdanje rabe. Obenem je ročno izdelana unikatna čipka pridobila značaj likovnega elementa stenske ali mizne dekoracije, nakita ipd. Kot spominek je lahko del lokalne turistične ponudbe, kot odsluženi predmet rabe je pogost nosilec čustvenega spomina na pretekle dogodke in drage ljudi.

S spremembami v rabi so se spreminjali tudi pomeni čipke oz. čipkastega okrasja.

Govorici pražnjega, obrednega, premožnega in elitnega, zaradi beline pa tudi čistega in nedolžnega, so se pridružile še nekatere posredne lastnosti. Bogati naborki čipk sporočajo navidezno odvečnost, torej razkošje in obilje. Ročne čipke so v primerjavi s strojnimi  znak prave elegance in okusa stare elite. Na splošno je čipkam pripisana »patina« nostalgičnega spomina in nedoločenega hrepenenja po minulih »zlatih časih«, razmerah, dogodkih in ljudeh, ki jih ni več. Zaradi luknjičave in prosojne strukture je čipka kot nekakšen prehod med snovnim in nesnovnim, pripisano ji je še nekaj nedoločljive skrivnostnosti, želje in erotičnosti.

Nazaj