Kanika Gupta, bodoča aktivistka v rezidenci v SEM, je 25. maja 2021 v sklopu projekta Taking Care – Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi izvedla spletno predavanje o starodavnem indijskem motivu o ženski in drevesu.

Kanika Gupta je predstavila različne zgodbe iz zakladnice indijskih starodavnih tekstov, kot sta hinduistična epa Ramajana in Mahabharata, džainistični tekst Vasudevahimdi ter budistične zgodbe o Jataka. Z njimi je opozorila na obstoj starodavnih gozdnih skupnosti v Indiji, ki so bile v preteklosti tesno povezane z naravo. Zanje je bilo značilno, da so častile naravna božanstva. Med njimi je bilo zelo pomembno drevesno božanstvo, ki ga najpogosteje predstavlja kamniti kip mladega dekleta, ki se dotika drevesa. Generično poimenovanje teh kipov je Jakši (Yakshi), imajo pa lahko še številna druga imena. Kanika je opozorila, da je pomen tega kipa še vedno nejasen, saj je kult Jakši v obstoječi literaturi preoblikovan tako, da ustreza potrebam in ideologiji vseh treh indijskih religij: džainizma, brahmanizma in budizma.

Zanimivo je, da lahko starodavne indijske gozdne skupnosti spoznavamo le skozi omenjene tekste, ki pa odražajo procese zatiranja, marginalizacije in prisvajanja močnejših religij. Slednje so v teh procesih podrejanja izničile temeljne vrednote gozdnih skupnosti in jih prilagodile svojim pomenskim okvirom. S tem se je preoblikoval tudi pomen kipov, ki so izgubili svojo identiteto božanstva in postali zgolj vir estetskega užitka. Kanika je poudarila, da v Indiji današnjih skupnosti, ki še vedno častijo naravna božanstva, ne priznavajo. Kako vzpostaviti bolj enakopravno družbo, ki bo omogočala boljšo prihodnost vsem? Odgovor na to vprašanje lahko mogoče najdemo prav v sledovih starodavnih modrosti.