Slovenski etnografski muzej

Slovenski muzeji kot prostori osveščanja o pomenu varovanja okolja

Datum objave 
17. april 2020
Kontakt 
Nevidno življenje odpadkov. Foto: Sebastjan Weber.

Prepričanje, da muzeji niso zgolj institucije, ki hranijo dediščino in predstavljajo izbrane elemente naše civilizacije, temveč so tudi pomemben akter v soustvarjanju vsakokratne družbe, omogoča krepitev njihove vloge v družbi in vpliva na njihovo delovanje.

Muzeji tako postajajo aktivni sogovorniki v razpravah o perečih družbenih temah, ki vplivajo na življenja ljudi. Ena teh tem so tudi podnebne spremembe, pri katerih se muzeji kažejo kot pomembne ustanove, kjer lahko poteka raziskovanje, izobraževanje in aktivno udejstvovanje na področju varovanja okolja in razvoja trajnostnih praks. Muzeji lahko v sodelovanju s skupnostmi, v katerih delujejo, spodbujajo raziskovanje alternativnih vsakodnevnih praks ljudi, ki imajo vpliv na okolje. Pomembno pa je tudi, da so muzeji pozorni na okoljski odtis svojega delovanja in ga poskušajo zmanjševati.

Ta prispevek prinaša pregled nekaterih razstav slovenskih muzejev, ki so se dotaknile vprašanja vplivov človekovega ravnanja na okolje in predlagale bolj trajnostne rešitve. Spodbuda zanj je razstava Izginjajoči svet – ohranimo naše morje (2020) v Narodnem muzeju Slovenije, ki je prikazala fotografije poklicnega potapljača in podvodnega fotografa Iveta Šoše. Z njimi je želel avtor opozoriti, da je zaradi človekovih ravnanj pod morsko gladino vse manj življenja.  

Nevidno življenje odpadkov
»Pokaži mi svoje odpadke in povedal ti bom, kdo si. Pokaži mi, koliko odpadkov proizvedeš, in povedal ti bom, v kakšni družbi živiš.«
norveški antropolog Thomas Hylland Eriksen

Nevidno življenje odpadkov (2019) je bila eksperimentalna razstava Muzeja novejše zgodovine Celje, ki je pred samo muzejsko stavbo nastajala nekaj mesecev. Soustvarjali so jo mimoidoči, ki so svoje smeti odlagali v tam postavljene zabojnike. Avtorja razstave Sebastjan Weber in Urška Repar sta z njo želela opozoriti na problematiko odpadkov, ki jih je danes vse več, ter spodbuditi ljudi k razmisleku o tem, kako zmanjšati njihovo količino oziroma jih v celoti prenehati ustvarjati. Razstavo lahko razumemo kot mini intervencijo v prostor, s katero so v muzeju razstavno vsebino ponesli izven njihovih zidov, hkrati pa naslovili aktualno tematiko, ki se dotika vsakdanjih praks nas vseh. Razstava je bila del interdisciplinarnega projekta Nevidno življenje odpadkov/Invisible life of waste.

Učilnica v naravi: šolski vrt včeraj, danes, jutri
»Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen.«
citat iz kataloga razstave

Razstava Učilnica v naravi: šolski vrt včeraj, danes, jutri (2014-2016) prikaže bogato zgodovino šolskih vrtov na Slovenskem, ki so bili kot učni pripomočki v drugi polovici 19. stoletja del skoraj vsake šole. Danes se zanimanje za učilnice v naravi ponovno pojavlja v številnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Na razstavi so bili predstavljeni primeri dobrih praks, kot so Šolski ekovrtovi Inštituta za trajnostni razvoj in Šolske vrtilnice v okviru Ekošol. Avtorica razstave, kustosinja Slovenskega šolskega muzeja Mateja Ribarič, je poudarila pomen lokalno pridelane hrane in izobraževanja za trajnostni razvoj. Prav ideja, da bi v vsak vrtec in šolo ponovno uvedli šolski vrt, je po njenem mnenju odgovor na to, kako ponovno vzpostaviti ravnovesje med človekom in naravo. Krasen katalog razstave lahko prelistate tukaj.

Naše malo veliko morje
»Trije izjemni osnovni zvoki narave so zvok dežja, zvok vetra v prvinskem gozdu in zvok udarjanja oceana ob obalo. Slišal sem vse tri, in od vseh je zvok oceana najbolj veličasten, najlepši in najbolj raznolik."  
ameriški pisatelj Henry Beston

Prirodoslovni muzej je z razstavo Naše malo veliko morje (2016-2020) prikazal pomemben del slovenske naravne dediščine – morje. Avtorji razstave (vodja projekta je bila dr. Staša Tome) so osvetlili nastanek in razvoj morja ter življenja v njem, pri tem pa opozorili, da na biotsko raznolikost v morju vplivajo številni dejavniki, predvsem slanost, temperatura, svetloba in pritisk. Pomen morja kot vir dobrin za človeka so prikazali s predstavitvijo ribolova in poudarili negativne posledice intenzivnega lova ribjih populacij, ki prispeva k izumiranju več vrst rib. Razstava temelji na interaktivnih elementih, ki obiskovalcu omogočajo raziskovanje in doživljanje morskega in podmorskega sveta, kar morda spodbudi razmislek o neustreznih ravnanjih človeka, ki vplivajo na skrb vzbujajoče stanje morja in življenja v njem.

Projekt Simbiocen

V projektu Simbiocen (2017) sta Gaja Mežnarić Osole in Andrej Koruza raziskovala zmožnosti za sodelovanje med različnimi živimi bitji in poskušala oblikovati simbiotične ekosisteme kot nove krajine sobivanja. Pri tem sta se osredotočila na problem dominantnih invazivnih rastlin, ki sta jih namesto v tekmovalne povezala v sodelovalne odnose. Iz lesa invazivnega pajesena sta izdelala lesene panje z zeleno streho ter jih naselila s kranjskimi čebelami. Razstavljeni so bili pred Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, podstrešje muzeja pa sta avtorja spremenila v začasen delovni prostor, ki sta ga opremila s pohištvom, izdelanim iz biomase invazivnih rastlin. Obiskovalce muzeja sta na predavanjih in delavnicah seznanjala s praktičnimi in teoretičnimi znanji o sodobnih okoljskih izzivih in priložnostih, ki jih prinašajo invazivne rastline. Projekt je bil del programa BIO 25.

Pripravila: Tina Palaić

Nevidno življenje odpadkov. Foto: Sebastjan Weber. Učilnica v naravi: šolski vrt včeraj, danes, jutri. Arhiv SŠM. Učilnica v naravi: šolski vrt včeraj, danes, jutri. Arhiv SŠM. Naše malo veliko morje. Foto: Ciril Mlinar Cic. Naše malo veliko morje. Foto: Ciril Mlinar Cic. Projekt Simbiocen. Foto: Arhiv MAO. Projekt Simbiocen. Foto: Arhiv MAO.
Deli