Čipkast prtiček v mešani tehniki mreženja je za muzej izdelala upokojena učiteljica Irena Kovač (roj. 1945) iz Dobrovnika.

Vzorec za mreženo čipko neznanega avtorja iz slovaško-poljske pokrajine Spiš iz 17. stoletja je našla na internetu. Ker ji je bila všeč, je izbrala z njega nekaj motivov in jih simetrično preoblikovala. Mrežasto osnovo je izdelala iz fine bombažne tkanine v tehniki izvlečenih in obšitih niti, tako dobljeno mrežo pa je vzorčno izpolnila s šivanko in prejico. Ocenjuje, da je za izdelavo tega prtička (od risanja do zaključnega likanja) porabila okoli 80 ur dela.

Darovalka je po svojem 50. letu začela obiskovati krožek ročnih del pod vodstvom madžarske učiteljice vezenja. Tam se je naučila več veziljskih in čipkarskih tehnik, mrežene čipke pa izdeluje zadnjih nekaj let. Spoznala jih je na Madžarskem. Vsa ročna dela ji nudijo veselje in sprostitev, očitno tudi nekaj ponosa, saj izdelke rada pokaže na razstavah. Z njimi želi v ljudeh prebuditi željo po ustvarjanju, ki človeka duhovno bogati, čeprav čas ni najbolj naklonjen ročnemu delu.

Klekljano čipko je muzeju podarila doktorica biologije, asistentka za botaniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, Simona Strgulc Krajšek (roj. 1975). Podarjeno čipko je izdelala po svojem prvem avtorskem vzorcu iz leta 2008, zato je zanjo velikega zgodovinskega in identitetnega pomena. Njeno namembnost vidi kot možnost namiznega ali stenskega okrasa. Klekljanja se je naučila iz knjig, nato pa še tečajev in delavnic: učenje, pravi, še vedno traja. Klekljanje ji pomeni sprostitev, kreativni izziv in vsakič novo veselje.

Klekljano čipko z motivom prepletenih človeških ribic je muzeju podarila modna oblikovalka Maja Bizjak (roj. 1988) iz Kranja. Motiv čipke je znak Jamarskega društva Carnium Kranj. Avtorski vzorec za čipko je izdelala leta 2015 po risbi Gregorja Aljančiča, vodje jamskega laboratorija Tular. Tam ogroženo človeško ribico zaradi onesnaževanja podzemnih voda in nedostopnosti kraškega podzemlja preučujejo od leta 1960. Čipko za SEM je po tem vzorcu izdelala leta 2016. Za izdelavo je porabila okoli 10 ur dela, njeno funkcijo pa opredelila kot samostojni izdelek, primeren za poslovno ali kako drugačno darilo. Klekljanja se je naučila leta 2010, pomeni ji sprostitev in razvedrilo, pa tudi potencialni vir zaslužka. Najraje izdeluje motivne čipke, nakit in modne dodatke, ki jih pokaže in deloma tudi nameni svojcem in prijateljem.

Muzejsko zbirko je z nekaj podarjenimi čipkami obogatila tudi gospa Tončka Stanonik (roj. 1949) iz Ljubljane. Poklonila pa ni le klekljane čipke - izdelka svojih rok, pač pa tudi klekljani čipki svojih pokojnih staršev, ki ju je hranila v spomin nanju. Klekljanje je bilo eno od močnih veziv te žirovske družine, dopolnilni vir njenega preživetja, pa tudi kreativnost in znanje, ki je povezalo družino z okoliškimi ljudmi, jo umestilo v krajevno zgodovino in širšo sodobno identiteto klekljarjev / klekljaric. Očetov prtiček (Jože Stanonik, 1919 – 2015) in mamin klekljani ovratnik (Alojzija Stanonik, 1923 – 2011) je darovalka obogatila z zapisi njunih življenjskih zgodb in vanj umestila paleto pomenov, ki jih je ustvarilo klekljanje v njunem življenju. Čipki sta tako postali simbolna nosilca osebne, družinske in lokalne zgodovine, nosilec osebnega spomina in dokument skupne dediščine obenem.

Darovalka je tudi svojo klekljano čipko, izdelano po vzorcu podjetja DOM iz Ljubljane, dopolnila s svojo življenjsko zgodbo, v kateri se družinska dediščina klekljanja prepleta z neusahljivim osebnim veselje do klekljanja in pisanja o njem, pa naj gre za leposlovne ali strokovne oblike literature.

Gospa Tončka Stanonik je muzeju naknadno posredovala še eno čipko. Zaradi poškodbe (večje ožganine) jo je najprej namenila možnosti restavratorskega učenja in poskušanja, saj njenega doma ne bi mogla več krasiti, pa tudi ponosnemu razkazovanju ni več mogla služiti. Ob tem se ji je nenadejano zapisala prava mala zgodba o minljivi razkošnosti čipke obenem: 

Ovalno čipko z rožicami (avtorica vzorca je Irma Pervanje) si je jeseni leta 2012 zamislila kot vajo v prepenjanju (ker se motiv ponovi v dveh zrcalnih delih), izdelek pa namenila sebi za božično-novoletno darilo. Čipko je »razstavila« na sivomodri podlagi fotelja in jo s ponosom pokazala tudi drugim. Po praznikih je čipko nameravala spraviti, pred tem pa še fotografirati za lastni arhiv. Zaradi nepazljivega giba in premalo pozornosti je ogenj s čajne svečke »pogoltnil« dobršen kos čipke, ki jo je navdajala s ponosom tako kratek čas ...  Dvom o tem, ali čipko popraviti ali narediti novo, jo je v letošnjem letu pripeljal do odločitve o donaciji za muzej, ki naj bi vendarle osmislila čipko in njeno izdelovalko.

Nazaj